Izvoščka naročim, po mestu naju

popelje, hi-ja, tleskne bič. Nič ne

maraj, ne špara konja. Po strehah se 

razgledujem, če je Kljukec še tam,

če nosi masko. Če je po teh-istih

tlakovcih tekla kri izpod rabljevih

sekir, če se je izprala sproti, če se je

aluvialno stekala v Ljubljanico,

če je bilo poplavno blato bolj

rodovitno, konji bolj vprežni. Saj,

pridava soglasno, veliko krčem bo še

šlo v stečaj. Emonka raje streže 

skozi okna, hrana pa le ne postane

virtualna, Emonec jo raznaša.
Še oljke boste gojili v mestnih vrtovih!
En človek — eno srce.
Ena glava, eni možgani.

Šop virtualnih identitet

zastopa kaj malo realnega. 

Hi-ja, pláneta v dir kočijaž in

kočija.

Sama nadaljujeva po objokanem 

trgu. Skozi prejšnje prostore se

vijeva, po ulicah, kjer so rodovi

puščali negotovost. Bi bil svetilničar?

Bi bila pilotka drona? Smeh.

Na izteku ozke ulice se morava

ustaviti, da oddrhtim.

Naprej.

V ciklih gre. O, v Ljubljani so spet

konjske fige! 

Mirjam Dular