Predniki, potomci
Na najini klopi sva često sedela, gledala
v pršečo daljavo, objemala. Jaz na desni, ti
na levi, na strani srca sem te rad imel, kadar je
zahajalo sonce. Otroka sta prisrčno, vriščavo skakala
s kamna na kamen, z bilke na bilko, s storža na drevo in
naprej, vedno naprej, v kamnitih krogih. Iz rožmarina je zrasel
lovor, pionirske vrste smo bili hrastom, kako lepo se imamo, kakšna sreča,
si ponavljala, kako se imata najina otroka rada, si se raztapljala, lačna; nisva
midva odhajala, čas je iztekel pod nama, razlil se je po jalovi, kršasti strmini,
poniknil, izginil; drugi so izdolbli prečno pot, v mraku prižgali svetilko. Takrat,
takrat sem uvidel mlajšega in sem vedel, da se je žito izrodilo, da bo najina kamnita klop razpokala pod težkimi, vročičnimi besedami; zamrznila.
Midva pa bova večno sedela na njej, brez oči, da bi ne videla,
brez ušes, da bi ne slišala, kako vrabec vrabcu kljuje oko.
Poslano:
18. 09. 2020 ob 10:04
Spremenjeno:
18. 09. 2020 ob 12:04
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Poslano:
18. 09. 2020 ob 10:04
Spremenjeno:
26. 10. 2020 ob 18:39
Poslano:
18. 09. 2020 ob 13:20
Spremenjeno:
18. 09. 2020 ob 15:20
Zelo lepo!
Vem, da pišeš v fotoverzih,
ampak k tej pesmi jaz ne bi dala nič,
ker je premočna za sliko.
Lp, Marija
Ps.:ne bodi huda, to je samo moje mnenje, ki ne šteje v tvojih dejanjih (-_-)
In spremenila bi naslov.
Poslano:
18. 09. 2020 ob 13:40
Spremenjeno:
19. 09. 2020 ob 07:52
Draga Marija,
Hvala za tvoje mnenje in nikakor nisem “huda”. :) :) Počaščena sem, ko praviš, da ta pesem ne potrebuje slike. Je pa ravno tu slika iz samega “izvora” zgodbe...
Kako pa bi jo ti naslovila? Pri naslovu mi je malo zmanjkalo navdiha, priznam.
Lepo bodi,
Mirjam
Poslano:
18. 09. 2020 ob 23:01
Spremenjeno:
19. 09. 2020 ob 01:02
Draga Mirjam,
vidiš, ti najdeš navdih v fotografiji in se fokusiraš na dejansko videno in to ponavadi opišeš (če se motim, me popravi), jaz pa tvojih fotografij ne pogledam, dokler ne preberem kaj si napisala in če me prevzame vsebina te "odkljukam" (grdo rečeno) in s to gesto osebnega dotika ti dam vedeti, da mi napisano nekaj pomeni, seveda potem pogledam tudi fotko (-_-).
Naslov, hmmm, hmm:
sedaj, ko sem videla sliko, se mi je težko odločiti, ker se mi je fokus skrčil na kamene stopnice ... mogoče:
Ljubezen na kamnu
Raztezanja in Krčenja: (kot Prevzetnost in Pristranost)
Poslano:
19. 09. 2020 ob 06:15
Spremenjeno:
19. 09. 2020 ob 08:15
Hm... ni čisto tako oz. tako enostavno: fotografija = navdih ... Vedno me pa razveseli, če deluje (tudi) pesem sama po sebi.
Hvala za tvoje prijazne besede,
Mirjam
urednica
Poslano:
23. 09. 2020 ob 15:06
Spremenjeno:
23. 09. 2020 ob 17:06
Pesem, ki zaobjema nek daljši čas od človeškega - kot etimologija živih bitij - to nagovarjanje druge(ga) se zdi (zaradi naslova) tudi kot razraščanje nekega odnosa (iz roda v rod), všeč mi je konec, kjer sta iz (znanih) vranov zdaj tu vrabca ... čestitke,
lp, Ana
Poslano:
23. 09. 2020 ob 18:39
Spremenjeno:
23. 09. 2020 ob 20:39
Danke.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 18. 09. 2020 ob 10:03
- Prebrano 468 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 135.3
- Število ocen: 4