Ženska, ne poješ več,

tvoja pesem je zamašena s krpami,
ki so bile stkane z umazanimi rokami.
Pokrile so nasmeh in ustnice, napete kot sočne češnje,
s katerih je kapljala melodija pričakovanj.
Včasih še zamrmraš tisto najino
in rob maske spremeni barvo.
Če bi jo ožela, bi napolnila kozarec s temno žalostjo
in ga zlila pred vrata ječarjev.
Planina tvoje otožnosti je le kamenček na njihovih podplatih.
Otrejo ga ob vratih tkalnic,
kjer se pletejo preveze za grla,
pod njimi se kujejo kovanci z vtisnjenimi pticami.
Pa vendar je na nebu še mnogo peruti.
Ko ti strgam z upadlih lic mrtvilo,
steče na moj jezik sok, ki stre peško.
Takrat zapoješ z mojih dlani,
zaprhutaš v nebo s svobodnimi.
Na samotnem macesnu se ozreš v dolino.
Spodaj je vse tako majhno, nepomembno in ničevo,
a kaj, ko se moraš vrniti.
Tam molčiš,
za vsakdanji kruh in plačilo položnic s čim manjšo provizijo na rdečem kiosku.
Prebarvali so ga v črno,
morda je bil črn že prej,
a ga zaradi preveč besed v besedilu zborovske pesmi nisi videla.
Mislila si, da si solistka.,
Strgaj obveze,
pusti le tisto, ki mi dopušča grizljati češnje
in odpoljubljati zaplate molka.
Zapoj, ženska
in zlomi rešetke, ki so ti prekrižale glas.

 

 

pi - irena p.

Mirjam Dular

Poslano:
17. 09. 2020 ob 17:56
Spremenjeno:
17. 09. 2020 ob 19:56

Tudi ta je lepa, a žalostna.

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
18. 09. 2020 ob 17:20
Spremenjeno:
18. 09. 2020 ob 19:20

Hvala, Mirjam <3


Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
18. 09. 2020 ob 17:30
Spremenjeno:
18. 09. 2020 ob 19:30

Hvala, filia <3

Res se je veliko spremenilo. Ob tem najprej pomislim na selektorjeve besede v literarni delavnici, ki je rekel - poezija se razvija, ne more ostati enaka, kot je bila pred stotimi leti .... Seveda ne more, ker se je svet zelo spremenil in z njim razmišljanje ali pa se je svet spremenil zaradi razmišljanja. Drugačne želje, drugačna čustva, drugačna iskaja. Sama uživam v poeziji, ki se me dotakne z lepoto besednih zvez ali z načinom izpodevi, prav tako z originalnim prikrivanjem jedra. Ob vsem tem pa se zdimo še zmeraj preveč šepetajoči in tudi kadar nam uspe krikniti, sliši ta krik le malo ljudi, še manj pa ga ponotranji. A poezija je bila in bo tok, ki ne usahne, dase na gladini ogleda svet, v globinah sodbuja k rasti. Če je kdaj ne bo ... bo to zelo žalosten svet, v katerem bodo vsi plavali v istih kostumih.


Objemam te in hvala ti za vse

pi


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 09. 2020 ob 14:35
Spremenjeno:
23. 09. 2020 ob 16:35

Tudi mene se je pesem dotaknila: izjemne podobe in podajanje današnjika na subtilen, ganljiv način. Malce zmotijo številna podredja: ki, ko, ... - morda bi jih lahko nekaj opustila, verze še malo sčistila (kdaj naredila piko ali pa povsem opustila ločila in združevala vanje besede po smiselnih celotah) - mislim, da bi pesem potem še bolj "udarila", lp, Ana

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
24. 09. 2020 ob 16:51
Spremenjeno:
24. 09. 2020 ob 18:51

Ana 

še se bi dala prečistiti  -

tvoja pesem je zamašena s krpami,
stkanimi z umazanimi rokami.
Pokrile so nasmeh, ustnice kot sočne češnje,
s katerih je kapljala melodija pričakovanj.
Včasih še zamrmraš tisto najino.

Rob maske spremeni barvo.
Če bi jo ožela, bi napolnila kozarec s temno žalostjo,
ga zlila pred vrata ječarjev.

Planina tvoje otožnosti je le kamenček na njihovih podplatih

z ostanki ljudi,
otrejo jih  ob vratih pletilnic prevez za grla
med kovanci  z vtisnjenimi pticami.
Pa vendar je na nebu še mnogo peruti.
Ko ti strgam z upadlih lic mrtvilo,
steče na moj jezik sok,

stre peško,
zapoješ z mojih dlani,
zaprhutaš v nebo s svobodnimi,
na samotnem macesnu se ozreš v dolino,
spodaj je vse tako majhno, nepomembno in ničevo.
Nazaj moraš,

v molk
za kruh vsakdanji in plačilo položnic s čim manjšo provizijo
na rdečem kiosku prebarvanem v črno,
morda je bil črn že prej,
a ga zaradi preveč besed v besedilu zborovske pesmi nisi videla,
mislila si, da si solistka,
kar si le meni.
Strgaj obveze,
le eno pusti, tisto ki  dopušča grizljati češnje
in odpoljubljati zaplate molka.
Zapoj ženska,
zlomi rešetke, križ preko  glasu.


lp

pi

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
26. 09. 2020 ob 18:58
Spremenjeno:
26. 09. 2020 ob 20:59

Se strinjam - jaz bi jo mogoče popravila (če izhajam iz začetne verzije) tako:

Ženska, ne poješ več,

ker je tvoja pesem je zamašena s krpami,
ki so bile stkaneimi z umazanimi rokami.
Pokrile so nasmeh in ustnice, napete kot sočne češnje,
s katerih je kapljala melodija pričakovanj.
Včasih še zamrmraš tisto najino
in rob maske spremeni barvo.
Če bi jo ožela, bi napolnila kozarec s temno žalostjo
in ga zlila pred vrata ječarjev.
ki imajo obute čevlje za stopanje po ljudeh
in Planina tvoje otožnosti je le kamenček na njihovih podplatih.
ki ga Otrejo ga ob vratih tkalnic,
kjer se pletejo preveze za grla,
pod njimi se kujejo kovanci z vtisnjenimi pticami.
Pa vendar je na nebu še mnogo peruti.
in k Ko ti strgam z upadlih lic mrtvilo,
steče na moj jezik sok, ki stre peško.
Takrat zapoješ z mojih dlani,
zaprhutaš v nebo s svobodnimi.
Na samotnem macesnu se ozreš v dolino.
Sspodaj je vse tako majhno, nepomembo in ničevo,
a kaj, ko se moraš vrniti.

Tam da molčiš,
za vsakdanji kruh vsakdanji in plačilo položnic s čim manjšo provizijo na rdečem kiosku.
ki so ga pPrebarvali so ga v črno,
morda je bil črn že prej,
a ga zaradi preveč besed v besedilu zborovske pesmi nisi videla.
ko si mMislila si, da si solistka.,
kar si le meni,
in zato, sStrgaj obveze,
le eno pusti le tisto,  ki mi dopušča grizjati češnje
in odpoljubljati zaplate molka.
Zapoj, ženska
in zlomi rešetke, ki so ti prekrižale glas.


Premisli,

lp, Ana

 


Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
28. 09. 2020 ob 08:33
Spremenjeno:
28. 09. 2020 ob 10:33

Ana, seveda

tudi sama sem se zaustavljala na istih mestih


hvala


lp

pi

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

pi - irena p.
Napisal/a: pi - irena p.

Pesmi

  • 17. 09. 2020 ob 17:44
  • Prebrano 549 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 208
  • Število ocen: 8

Zastavica