Na dan državnosti, 25. junija 09, smo se, znova na koroški strani, urednice sestale in odločale o uredniških izbrankah pomladi 09. Kerstin, Zalki in Ani se je, kot najbrž že veste, z novim pesniškim letom pridružila Lidija. Vse štiri smo bile konstruktivne, kritične, utemeljevale smo svoje izbore in v argumentiranem soočanju izoblikovale takle nabor za izbranke preteklega letnega časa: Besede avtor Joakim, Glej, Slovenija avtor Dani Bedrač, MOJE MESTO avtor Andrejka, Ko se zmrači avtor Jasna in Refleksija I avtor Mrož.

Pri kratkih oblikah pa so bili naši „finalisti“: Haiku 41 avtor Yoda, HXVII avtor liam in Objokana avtor Silvy - S. Langenfus.

Na letni ravni smo se odločile uvrstiti pesem INTIMA avtorice breza kot tujejezično izbranko ter uvesti novo rubriko – aforizmi, kjer smo izbrale Aforizem 24 avtorja aco ferenc.

---

Objavljamo tudi utemeljitve za izbranki prejšnjega letnega časa SEVER, JUG, VZHOD, ZAHOD avtor Barbara Žvirc in HAIKU (Zima 2) avtor JUR, da bomo na tekočem ;-)

IZBRANKI ZIME 2009

SEVER, JUG, VZHOD, ZAHOD avtor Barbara Žvirc

V pričujoči pesmi so štiri strani neba dobile novo podobo, podobo njenega neba oz. neba sveta, ki ga pesnica slikovito upodablja na štirih geografsko kontrastnih poljih, ki jih poveže z rdečo nitko motiva. Ta je lahko prepoznan kot bivanjski, izpovedni in ljubezenski. V rjuho severa avtorica zajame osnovne sestavine svoje pesniške biti – besede. Čeprav so utišane in mrzle, jih ne želi izgubiti, jih varuje pred zdrsom v globino. V polje juga vstopi drug pesniški subjekt, 'ti'. To je on, antagonist njene drame, razbrzdan in hlastav, skratka v podobi, ki jo lahko prenesemo v sam pojem juga kot simbola vročice, odprtosti, neposrednosti in strasti. Kot tak prestraši njeno nežno bistvo, ga raztrga. Vzhod vstopi v ta mozaik neba nežno, mirno, z večnim simbolom kruha, ki pa bralcu ne dopušča dosti sanjarjenja in potovanja v romantične svetove, saj ta kruh ni le rezan, temveč tudi sam reže. (Sončni) zahod se zavije v navidezno lepoto, ki prikriva neprijeten konec ljubezni oz. sobivanja dveh duš, zaključek pa ponuja (vsaj) dve možnosti interpretacije: dokončni pokop ljubezenskih čustev in spominov (posušeni poljubi) ali priložnost za nov začetek oz. za prijeten spomin (sladek dim smrečja, kuhanje 'čaja' iz posušenih poljubov).

Posebno dimenzijo da pesmi tudi možnost, da lahko beremo vsako stran neba kot samostojno pesem, hkrati pa lahko vse štiri povežemo v celoto, ki bralcu odstre dodatno sodoživetje oz. mu omogoči pogled na pesem s ptičje perspektive. Gre za sinergijo, torej je vsota večja od seštevka posameznih delov. Pesnici je to uspelo ustvariti s svojo mehko, a nikakor osladno, temveč mestoma prav ostro pesniško kuliso. Prosti verz se ni niti enkrat odmaknil od začrtane poti, pa naj je bila vnaprej umerjena ali pa jo je pesnica gradila sproti. Slog, ki je verno sledil kakovosti vsebine. Nebo, v katerem se slej ko prej lahko (z)najdemo vsi.

HAIKU (Zima 2) avtor JUR

Klasično grajen haiku prinaša podobo zasnežene nočne pokrajine v tišini in z utrinkom iz narave (okolja) gradi vzdušje, če hočete, tudi spoznanje. Črno noč beli metež. Beli vse, kar je izrastlo iz tal, tako naravno kot umetno – tudi plot, ta človeški izum, ki omejuje in pregrajuje. Te pregrade pregrizne lajež vaških psov, pojav nečesa živega, a še bolj turobnega, saj vaški psi, z verigo priklenjeni na dvorišču, predstavljajo še večjo krutost omejevanja kot plotovi. Belež – naravni pojav – ne more prekriti teme, ki se skriva v mejah (človekovega) sveta. Haiku, ki s tako malo besedami sproža tako globoka vprašanja in razmišljanja v navidez umirjeni sliki, si gotovo zasluži večkratno branje.

IZBRANKI POMLADI 2009

Refleksija I avtor Mrož

Pesem skozi prvoosebni lirski subjekt opisuje sodobno starost, ki ji je malokdaj prisluhnjeno in je v naglici prezrta.
Na prvi pogled je razmišljanje navzven upočasnjenega starca, ki navznoter potuje po svojih žilah, sklepih in kosteh, si prisluškuje in kljub po ceniku stojnice modernega življenja brezvredni starosti še vseeno rožljaje stoji v svojih copatih, neprizanesljivo. Pesem lahko razumemo kot počasni krik samosti in usihanja. Starosti, ki se niti sama ne zaveda več vseh izkušenj in spominov, bogastva poti, saj „korak boli v razpokane podplate“. Starost je premalo zanimiva za tiste druge, hiteče, kar živo ponazarja simbol odprtih, robatih dlani, v katere ni(h)č(e) ne seže. Starost z bolečinami prekrije plasti preživelega in bogatega v starcu. Hkrati se lirski subjekt obrača k bralcu, v njem išče bodisi potrditev svojega motiva bodisi želi v njem vzbuditi kanec tolažbe, empatije – kajti tudi on, bralec, bo nekoč star.
Sonet, ki se (namenoma?) skriva za izpuščanjem presledkov med kiticami, je kljub temu klasičen in deluje izjemno skladno. V tej pesmi predstavlja utrjen most med zunanjo obliko in sporočilom pesmi. Jasna metrična shema pravzaprav ustvari nek neposredni kanal do razumevanja teme, ki je prav tako 'klasična' – je večna, je nekaj, kar slej ko prej doživi vsakdo, razen tistih, ki umrejo mladi.
Rime so sveže, avtorju iskanje rime celo odpira dodatne prostore – preko rimanja pride do izvirnih metafor in redkih, žlahtnih besed oz. besednih zvez, ki v pesmi bogato pomensko zažarijo (upali kvas, kanafas, oči so volhke, gledam skoz zaplate, polšja kost). Pesem, ki odpira razmišljanja in hkrati zadovoljuje estetske bralske čute.

Objokana avtor Silvy - S. Langenfus

V kratki pesniški obliki, lahko bi jo definirali kot sodoben haiku, avtorica na izjemno svež način oriše solzo (kar bi lahko razumeli tudi kot slano znojno kapljico, če pesem ne bi imela naslova, ki vsebino konkretizira), o kateri je bilo že neštetokrat zapisano, kako polzi po licu. Pri njej se slika zaustavi. Obvisi na ščipalkah trepalnic. S pomensko barvito predstavo spodbuja tudi večplastno dojemanje sporočila – poleg žalosti oz. joka lahko zaznamo ujetost pesniškega subjekta v neko rutino (oprano zaveso in ščipalke lahko razumemo kot namig na obešanje perila), ki visi nad njim ves čas. Dejanje je povezano z razlogom. Avtorica je našla svež niz besed, s katerimi je na inovativen način opisala nek vsem (s)poznan pojav. V svoje sporočilo je ujela izkušnje slehernika, ki pa jih je ravno z uporabo izvirnih prispodob individualizirala do te mere, da navdušijo bralca.

Ana Porenta

Komentiranje je zaprto!