Rja razjeda rove.
Dež spira srebrno prevleko.
Težki kamni se usipljejo z obzorij.
Prah sega v domove.
Ne poganjajo gomolji srebrnine,
ker ni luči, ki je na dnu ostala.
Čez ognjišče ne seže več očetov glas.
Preščipnjena je popkovina.
Korak, ki meril je pohojene stopnice,
sedaj v temi je obstal.
Glasovi, ki odmevali so iz globine,
zamrli so na poti, ki
vodila je k srebrnemu studencu.
Kakor mrtveca poljub
se nate sklanjajo prihajajoči dnevi,
kakor razpokano srce se, mesto, jočeš,
ko gledam presušene loke
tvojih zvezdnatih preprog.
Mesto moje,
zdrsnilo si mi iz rok.
Andrejka