Glej, Slovenija,
katekizem svojih mračnih besed
mečem smehljaje pod lemež
tvojega pluga.
A niso še tako daleč okna in strojnice
in gobci, ki si jim smehljaje odpuščala,
ko so pljuvali na tvoje preproste besede.
Mati,
čakam z ubijajočo pesmijo v ušesih
na previdno ljubezen
tvojih slabokrvnih otrok.
Znova začenjam odpirati svoja zverižena usta:
tja do Svarunovih sulic in Rupnikovih kamnov,
mimo prestreljenih harmonik in donečih kitar,
mimo talcev, zmagovalcev in tabujev
do tvojega ponižanega srca.
Z železnimi prsti pribit
na brižinske spomenike.
Bedim pred tvojim zelenim prestolom:
z nožem in s smrtno obsodbo
tvojemu predmestju!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!