Matej Krevs, naredil si imeniten animiran Pogovor z malarjem, bravo! Priporočam ogled še drugim (in res na najbolj glasno, da se sliši).

Vsi, ki ste zdaj prišli s pesmimi na ta rojstnodnevni pesniški žur: Super ste!

Naš 13. rojstni dan vsebarvno sije in - še naj sveti!

ZRNO SVETLOBE

Nevidna čipka skrije svileno pot,

prameni teme zagrnejo obzorje.

Luči,

luči ...

Nešteto luči izriše neslutene daljave.

Svetleči novec posrebri horizont -

lesk obsidianovega ogledala.

Včasih pa nebo izgine,

valovi teme pogoltnejo obale.

Črni bombaž utiša vdihljaje.

Le jaz in ti -

strah te čuječe melanholije.

Ko nič ne vidiš so luči majhne, drobcene ...

stlačene v zrno peska.

Ujameš jih v dlan, da zažarijo

in takrat svetijo svetleje.

V njih se stapljajo ulične svetilke

in žarometi pozabljenih mest.

Ko se ti že ustavi korak,

Tudi tako je odlično, Luka,

lahko skočite še na Prepletenko, že kar dolga je ta naša današnja pesnitev: https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/145975/prepletanka_21_marec_2020#komentar257935

Pozdravljeni, z vami bi rad podelil svojo pesem v obliki videa, ki sem ga letos posnel v okviru projekta Literarna Krpanka 2020 Črke iz zakulisja:

Iskrene čestitke portalu pesem.si! Omogočili ste mi, da lahko občasno preko njega podelim svoje pesmi, razmišljanja... Hvala vam! Ekipi želim obilje delovnega navdiha, idej!

LP iz Prekmurja,

                            Aleš Ropoša

Super, hvala. Če ste se že utrudili, ni panike: tudi naprej bo tema odprta za nove pesmi in komentarje.

Še en spomin; na čase, preden smo skočili v virtualni svet s Pesem si. Rožni venec v izvedbi takrat 100 prašičkov poje (zdaj Frodo and The Suzukies):

Belo, …

… belo kot sneg

je češnjevo cvetje,

ko v nebo 

hrepeni

k mehkim oblakom,

razigranim

v brezprostorju,

na poti brez konca,

kot pesem

ne poneha;

cvêti, cvêti belo,

vztrajno, dehteče.

Ujela me je za hip

misel nate

kako si se smejala

kakor da se je čas ustavil

in za trenutek

nikjer na svetu

ni umrl nihče

QUASIMODOVO OPRAVIČILO

Majhen je svet vrh katedrale.

Vidim drhal, slutim pogrom.

Da so se zbrali, to razumem,

a opravičil se ne bom.

Čemu naj se opravičujem,

če pa ničesar ni mi žal?

Izpustil sem jo, sveta ni konec,

kaj vendar hoče še drhal?

Majhen je svet vrh katedrale,

nebo pa kot pred praznikom.

Jezni so name, to razumem,

a opravičil se ne bom.

Hvala za sklepno praznično dejanje, ki je vsem zaustavilo čas in s poezijo zgradilo most med prej in zdaj, med samostjo in bližino, pisalo s svetlobo čez temo ...

Hvala vsaki in vsakemu posebej, ki ste sijali na virtualnem odru s svojimi pesmimi:

Jur, maatjazh, Majda Kočar, Miroslav Tičar, li, jagodanikacevic, triglav, Gregor Markič, koni, Matej Krevs, Borja, Tanja Ocelić, Jošt Š., breza, MalaMia, Sašo Zorc, Koki, Vesna Šare, Helena Zemljič, Luka Benedičič, Lidija Brezavšček, Tom Veber, dimitrij, Sara Špelec, pohandy, pi - irena p., Katarina J, Marko Skok Mezpotamsky, Lorijan (Luka Šturm), Aleš Ropoša, Mirjam Dular, um in Matej Krajnc.     

Znabiti, da kaj takega še kdaj ponovimo ... lepo nedeljo vsem!

Draga Ana, hvala za organizacijo in za vzpodbudo!

Mirjam

Matej Kranjc, tvoja pesem QUASIMODOVO OPRAVIČILO mi zveni kot slutnja današnjega potresa v Zagrebu ...

Lp, Vesna.

Danes se je (to se samodejno dogaja) na vstopni strani pokazala Lidijina pesem, ki se mi zdi, prav paše v to temo:

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/144223/hop_v_novo_desetletje_voscilo