»Zgodaj zjutraj sem sklenila,

da bom tiho do kosila«,

Špelca zbranim sporoči.

Resno se pri tem drži.

Slišala jo je družina:

mami, oči, ded in Tina

in prav vsem je šlo na smeh.

Obsedeli so do treh

in čakali na besedo.

Dočakali pa so zmedo,

ker zvonil je telefon

v pravkar vključen mikrofon.

Špelca ga je priklopila.

Vanj glasno je govorila

z glasom, ki posnema grom

in ustvarja rompompom.

»Prosim, ne jezite se.

Spet pogrešam igrice.

Vračam molk. Ni kdove kaj.

Ljubši mi je direndaj.«

koni