spomini
včasih ko tišina noče stopiti iz hiše
in dotik nima pravih rok
takrat nitke življenja
odprejo knjigo spominov
prisluhnejo glasu v sebi
in v oddaljenih očeh vidijo luč
zvezdo ki me objema
v njegovem vonju je še okus otroštva
v njegovih genih je moj jaz
in na njegovi sliki
je moja roka
ki mu gre nežno čez obraz
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 08. 02. 2020 ob 21:54
- Prebrano 481 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 90.6
