Zagledam te v pasaži. Prameni se nemirno zibajo na ramenih. Okoli njih zgoščen zrak. Razgrnem ga. Ovijem se vanj. Vročina. Ležerno odideva v dvorano. Sediš tako zelo blizu. Gledam film, slišim udarjanje srca. Komolca se dotakneta. Vdihujem tvoj dah. Koleno ob kolenu. Zmeda v telesu. Premajhna koža. Suha usta. Prepustim se nedoločenosti.

Kramljava v lobiju. Pristopajo. Hoteli bi govoriti s teboj. Ni ti mar. Cela si z menoj. Polniš me z enostavnostjo. Odideva do avta. Občutim, da se voziva tja, od koder ni povratka. Osipajo se delci zatajevanega hrepenenja. Padajo kot luskine. Spreminjaš me. Naseljuješ se vame. Zaustavim se ob cesti. Na tvojih ustnicah vidim besede. Lepa si. Čudovita. Poskušam te poslušati. V telesu razbesnele nevihte. Na robu norosti grem okoli avta. Odprem ti vrata. Presenečena izstopiš. Ne zavedaš se drame v meni. Ko se ponovno vidiva, mi rečeš, da sem te vrgel ven. Tega ti ni naredil še nihče. Ostanem brez besed.

bel snop v temi

osvetli začetek

enostavnosti

igorj