Pitko i plitko klize predvečerja.
Duž zaboravljenih pejzaža
prezreli smo,
crveni razboritost naših davnih lica.
Hej, milo moje,
mislis li da je od sunca?
Zazirem od (ne)prilike
da stopala skvasim,
badema i soli ostavim gaz.
Znam da moram
ludilo da skrasim.
posipam,
ja rasipam vilinski prah.
Pitko i plitko poniru predvečerja.
Preblizu zemlji,
u suvim očima opet smo zeleni.
Ja listam.
Listam u inat teži.
Hej, milo moje,
mislis li da će kiše?
Ozive ruke,
traže te,
traže.
Kao nekada granam se
kraj tvog uzglavlja.
Nadahnuće...toliko jezgrovito, sjajno, nježno...
BRAVO za briljantnu pjesmu koja se čita i iščitava, koja plijeni.
lpm
Hvala Vam, Mirko
Katica, radujem se Vašem komentaru, najlepše hvala!
Tudi mene se je pesem dotaknila, manjkajo le nekatere strešice (na č, ž, š),
lp, Ana
Hvala Vam, Ana
Navdihujoča pesem o brstenju, bližini in pomladi, in vse je, kot bi bilo daleč ... čestitke,
Ana
Čestitam, Julijana!
Lp,
Katica
Najlepše hvala, pozdrav!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: julijanabalaban
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!