Padel mrak je na počutje,

skozi cigaretni dim v preteklost segam,

vrata v meni spet loputajo na polno,

dušo svojo v nemiru begam,

prestreljen z občutki nemoči,

soočen s tanko mejo do norosti,

zadržujem komaj v sebi nostalgijo,

ki me že tako ali tako ima zadosti.

Po spominu tavam,

skušam tisti tvoj dotik podoživeti,

ki pohabil mi srce je,

da nikoli več nazaj ne da se ga zapreti.

Ni miru poetu v iskanju prave rime,

rabi skoraj vedno svoj ekstrat pelina,

vase je nametal vse življenje,

nepospravljenega ujame bolečina,

toda upanje nikoli ni naprodaj še bilo,

prišla boš ti nekoč, ki me pospraviš,

da večina bo izvedela, kam paše,

prostor v meni zase spet napraviš.

Po spominu tavam,

skušam tisti tvoj dotik podoživeti,

ki pohabil mi srce je,

da nikoli več nazaj ne da se ga zapreti …

by Mikla

Mikla