Ko me je

stvarstvo oslinilo z bičem časa,

sem zaplaval skozi morja pristanišč.

Iz raztrganih dlani

mi poganjajo sidra ustaljenih pomolov,

na katerih z enim očesom zrem nad zrcalno gladino

in z drugim, tesno poklopljenim,

orjem s svetlobo pod rušo.

Kot prva misel se razlegam

proti zadnjemu dejanju v igri,

ki nikdar ne sme postati spet odrasla,

vrašča se nazaj k brezskrbnemu otroštvu,

kjer se poigrava z nadaljnjo usodo ljudi.

Želja se zvija okoli ravnine vesolja,

zapreda ga v kokon namišljenega,

kakor sviloprejka s spletenimi strunami

bo zaigrala na melodijo razprtega prostora.

Z izločki glasov

bo opominjala zanamce preglasnih odhodov,

kot pogoltnjena beseda,

izrečena le z vmesnimi tišinami med črkami.

Naslovljena imena

bodo popadala s pisem,

kot že prebrano listje, spisano v prvi osebi,  

ki jih v sebi še nisem razposlal.

V svojem mestu

čakajoč na lasten prihod,

neizogibno odtujen,

kot pobezljana ovca na jutranji paši,

ki zaide na osončen sosedov pašnik,

bom zvonil v cerkvi opominjanja.

Trenutek se vleče izven časa,

razteza se okoli črnine,

kakor prvina črvine,

ki vrta in vrta v dimenzije skozi plasti za plastjo.   

Kar se bežno ustavi

v navideznem mirovanju čaka na pogon,

kot omledna senca človeka,

odtisnjena na steni njegovih pričakovanj,

ko ga izvršba življenja vrže v neizogibno smrt.

Dare Gozdnikar