Nič ne vpraša.

Odnaša me v prazen prostor,

kjer vse valovi,

čudno spodnaša tla.

Čutim da sem v polnem,

a ko hočem prijeti,

neznano spolzi med prsti.

Vonjam slastne zvoke,

objemajo me glasni dotiki,

okusi se prelivajo

v neznane barve.

Mandelbratove množice

pokažejo se za hip,

a preden izustim vzdih,

vse skupaj zdrvi

neznano kam.

Nikoli ne vem

kdaj pride,

še manj zakaj in

kaj s tem naj počnem.

Čakam, da mine

in naprej diham dan.

nada pecavar