Uspavanko mi poješ nemo,

pa vem, da ni utvare raja

in ne, nirvane ne uzremo.

Ne slišimo besed postanih.

Naglas zavpiti še ne smemo,

ne streti psalmov varovanih,

ki panika jih v nas poraja.

Prekladaš me po jamah znanih,

spodbiti glas vse smisle spaja.

Spodbiti glas vse smisle spaja,

je prostor tih, zavit v zlo temo

in duša v grede sna presaja

presnovke misli razdrobljene,

povedi jutra v dan predaja,

nato jih v sveži mrak odene ...

In ker jih s sanjami ne spnemo,

za nas umrejo izgubljene.

Pred zoro, sami, v prazno gremo.

Pred zoro sami v prazno gremo,

saj pot v odmev je vsa zavita;

Ti, jaz, mi vsi se ne povzpnemo

prek skale, ki pogled jo riše,

čeprav ovire vse podremo

in kukamo skoz' dvojne niše,

čeprav se zdi, da čudovita

uspavanka nam more briše.

A tam je senca, v kamen ulita!

A tam je senca, v kamen ulita,

se v njej rojevamo, umremo.

Res, neka sila srborita 

postavi se ji v bran. Kar upa,

a tam je v krvi, v Pesmi skrita, 

preprazna zmage, polna strupa!

Mi vsi, vojščaki, vanjo zremo,

se bijemo prav do obupa ...

V več kot v bel  nič pa ne prispemo.

V več kot v  bel nič pa ne prispemo.

Obzorja smisla so zakrita,

ko ta praznina tke poemo.

Medtem pa vsa Vzporednost joka

za vse, ki bistvo kdaj prezremo.

Poglej, tam, blizu: dva otroka,

kako v jasnino še strmita!

Čeprav nabit svet gnije, poka-

Aspekt je to ... brez zla levita.

Aspekt je to?... Brez zla levita?

Ju strah je volka, kače, zmaja.

A ti gredo proč, ko zaspita ....

On, Mali, sanja o oblaku,

ki ga s sladkorno peno pita

in Punčka o čarobnem vlaku -

ta zlat je in nebo - postaja.

Je jasno vsakemu bedaku:

Nedolžne sanje so le vaja.

Nedolžne sanje so le vaja

za vse korake - o, ne spita!

Saj tempelj je za ovce staja-

za vse, ki mislit se bojijo.

 Na koncu gnoj postane raja:

oblaki se ji razpustijo,

nebesnih vlakov pa je sita!

Otroku vzameš melodijo,

klecava plitkost, v vero skrita!

Klecava plitkost, v vero skrita,

ki srž pogrošnosti oplaja!

Vsa naša polja valovita

splesnelo žito obtežuje;

požrešna muza, nikdar sita

pa nove besne pesmi snuje

( kot ta je: aja-tut-tut-aja...)

in jih v nagrobnike vgrajuje.

AKROSONAT ji ne pristaja!

Akrosonat ji ne pristaja.

 Klecava plitkost, v vero skrita.    

    Nedolžne  sanje so le vaja.

      Aspekt je to, le zla levita.   

        V več kot v bel nič pa ne prispemo.

          A tam je senca, v kamen ulita.

            Pred zoro sami v prazno gremo.

              Spodbiti glas vse smisle spaja.

                Uspavanko mi poješ nemo.

Lidija Brezavšček - kočijaž