zdavnaj sem sedela med marjeticami
meden veter je šepetal o prostranstvih
mi nalagal v oči semena
da so zrasle prevelike
in je vanje padel svet
od takrat plujejo v meni stepe, pušče in neprehoden les
stopim kamor hočem

ko je ura pet in z zlepljenimi vekami ne razumem budilke
ko je dve in odvlečem gležnje proti domu
v trgovini ob treh
ob petih
ko pomivam posodo od kosila ob štirih
ob šestih ko poberem perilo
iz stroja vključenega ob pol štirih
ob pol sedmih ko sem že prepozna za pošto
včasih ob osmih
ko odprem vrata v nočno službo

tako svobodna
kot vsak
ki je oskubel perje pticam
da lahko napolni blazino

nekaj mojih še prhuta
vsakih petnajst minut čez polno uro
ali vsaj pet minut pred velikim zvonjenjem v najbližjem zvoniku

pi - irena p.