Sonce zašlo je v luči krvavi,

tema zavladala je nad zemljo,

kriki in sence grozijo naravi,

le kresničke še v podrasti svetijo z lučjo.

Kaplja debela z neba leti,

ko dotakne prsti se lepo zazveni,

a solza božja se ne razleti,

temveč v ptico belo spremeni.

Perje šumi v vetru lahno,

kljun se krivi in oko se svetlika,

kremplji režejo skozi temo,

na vsakem peresu bleščeča je pika.

Tiho se zlije z zvoki noči,

pogubo človeštva zavzeto lovi,

ko najde jo glasno zavrešči,

in kača pogube več ne živi.

Njegovo poslanstvo zdaj je končano,

vdano pogleda, ko dan se nov dela,

nazaj v vodo spremeni se spontano,

svet zdaj vstane lahko iz pepela.

AmberAnubis