Z vrnitvijo k začetku

podlagamo večnost na njeni meji.

Ko bi le bili kot cigani,

ko jih popade domotožje,

vrtoglavo poletijo v svobodo.

Ujeti zavist

v njene možnosti,

je kot upanje, ki si ga je treba vzeti.

Sužnji jutranjih ur

odhajamo v svetlobo prihoda;

veličastnost sija

se ne opazi z višine pogleda,

le s pomanjšanjem se zazremo v veličino.

Prepih se najavlja

na okenskih policah, vztrajno trka,

kot ranjena žival, ki ne najde osamljenih mladičev.

Prihodnost

temni pod našimi nogami;

hitimo ji v objem, razgrnjeni v nič -

tako globoko v čudežu, da ga ne opazimo;

časa

že dolgo ni več,

le razkrajanje prostora je.

Dare Gozdnikar