Med življenjem Cervantesa in Prešerna je minilo več stoletij, Župančič je živel tako rekoč včeraj, valjo živi danes, vsi (in še marsikdo) pa so napisali po kakšno gloso. Ta torej ni muha enodnevnica, ki jo postmodernizem za vse večne čase odstrani z enim samim zamahom leve roke, ampak je že stoletja poznana pesniška oblika, ki se bo - če bo šlo tako naprej - verjetno pojavljala tudi v 22. ali 26. stoletju. Jo je pa težko napisati, rabiš kar nekaj pesniškega znanja. Ideja je, da bi se ga (na)učili v tej delavnici. Bomo videli, koliko zdrave pesniške volje premore naš portal. Vabim vas, da si pomagamo in napišemo še nekaj novih pesmi v tej obliki, kajti v slogi je moč, v glosi pa poezija.
Lidija, ni problem, itak sem mentor po duši.
Peter, odlični napotki!
Abukala, bomo brali tvojo gloso in jedli torto -:)
Zanimivo, Matjaž, tvoj zgornji komentar me opogumlja, da bi poskusila. Ampak, pozor, jaz sploh ne znam pisati rim. Sicer tudi, zaenkrat, nimam časa, niti energije. Morda pa pride čas, ko se vam pridružim. Berem redno.
Lp, Lea
Te bomo veseli, Lea. Lp - M
Živijo!
Mikrokozmos ga pa res ima v sebi:)
Te dni mi misli ne dopuščajo pisati glose.. nisem pa obupala, samo še malo časa rabim!
Lp
urednica
Poslano:
29. 03. 2019 ob 13:19
Spremenjeno:
30. 03. 2019 ob 17:37
Abukala, ker je to delavnica, poskusimo skupaj.
Najprej prvi delček, iz katerega se vse izteče in na koncu vlije nazaj in kitica, ki se prerine v prvi verz.
Pod starim hrastom
Pustil sem ti sporočilo:
Pridi sem pod stari hrast,
preden se bo sonce skrilo,
te objeti mi bo v čast.
Me spomin popelje v čase,
ko kot srna si skakljala,
prek domače sončne jase,
nisi se ničesat bala.
Me pogled pretrese nase,
... kaj telo je oslabilo?
Več mi v hiški ni obstanka,
hitro se bo zdaj stemnilo.
Tam na mizi poleg šanka
pustil sem ti sporočilo.
Glosisti, naj kdo nadaljuje prosim, v podporo in korajžo abukali popravimo njeno metriko, a poskusimo ne spreminjati vsebine :)
JUTRANJA
Najbolj prijetno je zjutraj na kavi,
preden vse sanje v pozabo zbežijo
in mi moj kos podarí melodijo,
jutranjo hvalnico večni naravi.
Tisoče sončec se v kapljicah sveti,
veter jih strese, ko dahne med liste,
v vsaki od njih se vrtijo planeti,
vse so popolne, bleščeče in čiste.
V tej galaksiji bi hotel živeti!
V jutranjem hrumu na mestni pristavi
govor pri mizah nejasen odmeva,
modrec iz trojke pri mizici pravi,
da od opravkov zbujenega dneva
najbolj prijetno je zjutraj na kavi.
Sinji očesi v belini oblaka
gledata Zemljo, opazita mene,
a ne izdata, kaj vse me še čaka.
Ko grem s pogledom med listke zelene,
zmoti me zoprno piskanje vlaka
in še sirene nad nas zarenčijo,
mimo zdrvijo gasilski kamioni,
v cerkvi za voglom že spet zazvonijo …
Noč pa je v kavi in se ne ukloni,
preden vse sanje v pozabo zbežijo.
Sanjal sem, da sem letel kakor ptica,
tiho nad krošnjami in nad zvoniki,
približevala se mi je vasica,
v dalji topili so se ledeniki,
v vodi žarela je čista resnica.
Slišal sem, kaj mi drevesa šumijo.
Spustil sem se na zeleno ravnino,
prosil bogove, naj mi ugodíjo,
da mi sozvočje izpolni tišino
in mi moj kos podarí melodijo.
Kos že stoji naščeperjen na drogu
in mi zažvižga čarobne napeve,
mize v kavarni vrtijo se v krogu!
Gostov ne brigajo take zadeve,
kot je hudič proti ljubemu bogu.
Ko pa se kosova pesem ustavi,
čutim v očesih ognjeno žarenje,
glasbo, ki sem jo poslušal na kavi
smrtno zaljubljen v novo življenje -
jutranjo hvalnico večni naravi.
O, hvala hvala, spoštovani Matjaž, kako lepo in prijetno je zapreti oči in poleteti s teboj nad pristavo, v mir in spokoj vseh teh lepih akvarelov, ki si jih naslikal v tej čudoviti glosi.
Polepšal si mi, že tako prijetno jutro.
Vem, da je napisana za vse bralce, a sem si jo vseeno kar prisvojila.
lp Marija
Kar imej jo, Marija, ni problem. Lp Matjaž
Matjaž, čeprav je "Mikrokozmos za darilo", je med številnimi izjemnimi glosami, ki si nam jih doslej podaril v branje, tudi meni "Jutranja" nekaj posebnega. Berem jo kot "jutranjo hvalnico večni naravi" in, če smem, tudi kot hvalnico jutranji kavi "pri mizici pravi" v domači opravi.
Vesela sem tvojih izjemnih zgledov, ki vabijo, spodbujajo in opogumljajo k pisanju.
Z lepimi pozdravi,
Breda
Poslano:
30. 03. 2019 ob 20:27
Spremenjeno:
01. 04. 2019 ob 16:27
Lidija, tudi zame velja, da trenutno nisem v najboljši formi za pisanje pesmi v formi in verjemi, da se mi zdi skoraj težje popravljati metriko že zapisani vsebini kot napisati novo pesem.
Abukala, razveselila sem se tvoje glose in, če ti bo v pomoč, nadaljujem z drugo kitico v obliki kot si jo zastavila v drugi, spremenjeni verziji.
Nostalgija ne pojenja,
svoj prelet mi nežen nudi,
da srce se ne napenja,
modra glava se ne čudi.
In ko se po meni vzpenja,
dajem vse …
mogoče bi nadaljevala sama ?!
Z lepimi pozdravi,
koni
Povsem navdušena nad voljo in pripravljenostjo.
Res potrebujem vzpodbudo pri teh glosah, očitno se v njih čudeži skrivajo.
Oziroma v vas ...
Vsaka pomoč, ki prihaja iz čiste dobre volje in nič ne pričakuje v zameno, je bojda bogato poplačana. Prav prikupno sta napisali prvi dve kitici:) Hvala
Lepo pozdravljeni vsi
Poslano:
31. 03. 2019 ob 00:23
Spremenjeno:
31. 03. 2019 ob 03:51
Pozdravljeni, takole slišim tretjo kitico:
Dragi so mi vsi trenutki
polne so noči obljub,
toplo shranjeni občutki,
prvo pivo, iskren poljub.
Ljubi so mi ti osnutki.
Vse okrog se je iskrilo,
ko svoje sem dekle spoznal.
Bistvo je srce odkrilo:
le njo si vedno bom izbral,
predno se bo sonce skrilo.
Trudila sem se čim bolj ohraniti prvotno besedilo.
Lep pozdrav in srečen zaključek tvoje glose, Abukala.
Vse dobro, Marija
Poslano:
31. 03. 2019 ob 03:07
Spremenjeno:
31. 03. 2019 ob 03:56
Ni mi dalo miru in ker je ponoči mir, se mi je izpisala še četrta kitica.
Ker si imela v tvoji popravljeni verziji v tej kitici le devet verzov, sem ti enega dodala. Rima je sicer malo nerodna, ampak se nisem spomnila boljše. Lahko pa, da se bo še kdo oglasil z boljšimi predlogi.
Zdaj nebo mi je spet bližje,
kot kakšen najstnik se smejim,
tam po poti malo nižje,
brž se zresnim, prebudim,
draga stopa mi v obližje.
Stečem ji poljub ukrast'
ona vriska mi nasproti.
"Le za té gori mi strast!
Na tej vzvišeni planoti,
te objeti mi bo v čast."
Lep pozdrav tebi in vsem ostalim, ki so že prispevali k oživitvi tvoje glose.
Marija
urednica
Poslano:
31. 03. 2019 ob 08:53
Spremenjeno:
31. 03. 2019 ob 08:54
Super, marija
samo nekaj popravkob bo potrebnih, da bo metrika štimala ... In - važno! -
tam, kjer se na koncu verza besede končajo s soglasnikom, bo (glede na to, da vsak verz nujno začnemo poudarjeno) dovolj 7 zlogov ( en je zamolčan, kot pavza, ko zamolk ob izgubi samoglasnika)
Dragi so mi vsi trenutki
polne so noči obljub,
toplo shranjeni občutki,
prvo pivo, dolg poljub.
Ljubi so mi ti osnutki.
Vse okrog se je iskrilo,
ko dekle sem to spoznal.
Bistvo je srce odkrilo:
njo si vedno bom izbral,
predno se bo sonce skrilo.
Zdaj nebo mi je spet bližje,
kot kak najstnik se smejim,
tam po poti malo nižje,
brž se zresnim, prebudim,
draga stopa mi v obližje.
Stečem ji poljub ukrast'
ona vriska mi nasproti.
"Le za té gori mi strast!
Na tej vzvišeni planoti,
te objeti mi bo v čast."
Poslano:
31. 03. 2019 ob 09:16
Spremenjeno:
31. 03. 2019 ob 09:19
Ja se vidi, da sem še vedno vajenec.
A imam željo, da se še kaj novega naučim. Recimo v tem primeru z zaključenim soglasnikom. Vsak napotek mi je zelo dobrodošel.
Pri dolgem poljubu so mi po glavi rojile same floskule npr.: strasten, ognjen itd ... beseda dolg, ki je tako preprosta in lepa, mi pa ni šinila v glavo.
Hvala, Lidija.
Lepo nedeljo ti želim!
Marija
Še prispevek za drugo kitico:
Nostalgija gor me spremlja,
svoj prelet mi nežen nudi,Marija
... tukajle je pa pri past in hrast preveč na silo odvzet samoglasnik, ki bi nornalno zaključil verz in ga osemzlogovno zaokrožil ...
Marija! Lepo... si tudi bolj nočna ptica, alda?
Hvala ti
Triglav se ponosno smeji:)
Komentiranje je zaprto!