Budni pesniki

Mi lahko bi prebudili
naše mrtve pesnike,
oni pa bi nas učili
pravila svéte metrike.

Stara je bila beseda
med brezami je spala.
Pela pa nam je, seveda,
četudi je ves čas jokala.
Samo ptiči še izgleda,
niso pesmi pozabili.
Če bi vedeli že v vrtcih,
kaj so kljuni sporočili,
tisto najsvetejše v srcih
mi lahko bi prebudili.

Rada bi ji pomagala,
gotovo med narod sodi,
vse hudo bi premagala,
a prav vsak mimo nje hodi.
Lepe oči je iskala,
vaš um po ekranu blodi.
Kakšne so to mimike!
Pogled se vam je izgubil,
nihče nima vmesnike.
Le kdo bi lahko prebudil,
naše mrtve pesnike.

V gozdu sva obupali,
se dale na pot v mesto.
Po poti srčno upali,
da bi našle pravo cesto.
Mogoč’ bi jo tam čitali
ali jo takoj spodili,
nikoli ne veš pri ljudjeh,
glej kam svet so že spravili.
Ne podarijo ti nasmeh,
oni pa bi nas učili.

Kaj se naj tu naučima?
Vidim samo tekmovanje,
naju pa to ne zanima,
na svetu je slabo stanje.
Ko omenim vsak prikima,
pa naprej gleda malike.
Sama sem z njo ostala,
v spomin na vse svetnike.
Sama bom rožicam brala,
pravila svéte metrike.

fak. naučiva. A ne more bit koroščina legitimen knjižni jezik???? Danes ne morem več popravljati... saj me je sram, samo ne toliko, da bi šla nazaj v šolo. :D

Abukala, lepo napreduješ, čeprav počasi. Ampak tudi otroka se ne rodi v pol ure. Času je treba dati čas in delati. Otroka delati je luštno, gloso pisati pa tudi. Kakšen verz se kar sam sestavi, druge je pa treba poiskati in pririniti na plan. Čim večkrat poskušati in ne odnehati sredi dela. Rezultat je slajši od medu.

Danes je nedelja in ti ni treba v šolo, jutri pa naprej. OK?

Meni je koroščina všeč, če bi bila cela pesem dosledno napisana v koroščini pa sploh.

Bova šla postopoma naprej, saj pravijo, da ste Korošice trmaste, se pravi vztrajne.

Moram si vzeti nekaj časa, da pripravim konkretne pripombe.

Lp M

Ja. Sem polž z malo večjo hišico. 

 Te dni nimam te ekstra moči, ampak kmalu bo več časa za gloso. Ok.

Sej vem, ni izgovora za mojo šibko slovnico :'D

Trmaste pa smo, da. 

Hvala za pomoč Matjaž

Naglas preberi prvi verz prve kitice in prvi verz druge kitice, primerjaj (samo) ritem:

Stara je bila beseda   /   Rada bi ji pomagála       (ritem štima).


Potem primerjaš oba druga verza:

med brezami je spala  /  gotovo med narod sodi     (ne štima).

štimalo bi npr.:             

med brezami je spala  /  ker med moj narod sodi


Pa oba tretja verza:

Pela pa nam je, seveda,   /   vse hudo bi premagala  (ne štima)

štimalo bi npr.:

Pela pa nam je, seveda   /  húdo bi premagovala


(ALI BEREŠ NAGLAS, VSAJ ŠEPETAJE?)


Pa četrta verza:

četudi je ves čas jokala   /    a prav vsak mimo nje hodi   (ne štima)

štimalo bi npr.:

četudi je ves čas jokala   /   a vsakdo raje mimo hodi


Oba peta verza:

Samo ptiči še, izgleda,    /     Lepe oči je iskala         (ne štima)

štimalo bi npr.:

A le ptiči še, izgleda   /    Lepe je oči iskala

Šesta verza:

niso pesmi pozabili     /      vaš um po ekranu blodi    (ne štima)

štimalo bi npr.:

niso pesmi pozabili   /     toda um v ekranu blodi



Odlično si rešila razmerje med sedmim in zadnjim verzom druge kitice!
(naše mrtve pesnike    /    kakšne so to mimike!)



Le še majhen popravek je potreben v razmerju med osmim in predzadnjim verzom druge kitice:

Pogled se vam je izgubil   /  Le kdo bi lahko prebudil
Pogled se vam je izgubíl   /   Le kdo lahko bi prebudíl    (v obeh verzih sem dodal naglas na i, v drugem pa še obrnil vrstni red dveh besed)


NIHČE NIMA VMESNIKE je problematičen. Česa nima? - Vmesnikov! Jaz pa mislim takole:

Mnogi imajo vmesnike.

Veselo na delo, abukala. Naredi čistopis prve in druge kitice, potem pa primerjaj verze druge in tretje  kitice glede ritma, kot sva zdaj primerjala verze prve in druge. Lp M

VRTNICA

Pred mnogo leti je živel slikar,
ustvarjal je lepoto za denar,
nekoč pa je naslikal vrtnico,
prelestno lépo rožo čudežno.

Pred mnogo leti je živel slikar.
Že dolgo je ustvarjal rdečo rožo,
a njene slike ni končal nikdár.
Odkar mu s trnom je ranila kožo,
je bil le njen zaljubljeni vrtnar.
Zalival jo je in obrezoval,
rahljal ji prst okoli korenin,
vdihaval slast razcvétenih dišav …
Čeprav jo je spoznaval do globin,
je níkdar ni naslikal čisto prav.

Ustvarjal je lepoto za denar
in neuspele slike je prodajal,
prijatelji so jih dobili v dar,
na dnu srca pa ga je dvom razkrajal,
da z vrtnico ni sam svoj gospodar.
Globoko vase ga je pritegnila,
samo zaradi nje je še živel,
na platnu pa je bit lepote skrila,
kot da bi rdeči cvet že ovenel,
in z vsako sliko ga je bolj ranila.

Nekoč pa je naslikal vrtnico
v trenutkih, ko ga ni opazovala,
prelépo, svetlo in brezmadežno,
ko se je v sončni luči vsa razdala,
iz slike je izruval čisto vso,
od korenin prek trnov pa do cveta,
potem pa jo je v vlažno prst zasádil,
in ko v ljubezni so minila leta,
se je v lepoti bivanja navadil,  
da ona se na vrtu mu razcveta.

Prelestno lépo rožo čudežno
je od tedaj občudoval ves svet,
vrednotili so jo naslikano,
povišali ji ceno spet in spet,
in vsak bi rad imel jo - kupljeno.
A on te slike níkdar ni prodal,
saj prejšnje so mu dobro šle v promet.
Samo še vrtnico je ljubkoval,
poslušal in dojemal njen šepet,
zalival jo je in se ji smehljal.

AAhhh ja,  (*_*)

kdor zna, pa zna!

Lepa za na prvo stran ☆

lp Marija 

Ps.: opazila sem pa tudi, da je malenkostna razlika v zgradbi. Meni je všeč.

Ja, Marija, dobro si opazila. Ampak je še vedno glosa. Lp M

ČEŠNJA / glosa

Draga Marija,

bravo, glosa ti je uspela. Če bi bila moja, bi popravil še ritem pri nekaj verzih in bi se še bolj izkristalizirala. Ti označim s kurzivo, katere verze bi zaradi tega še dodelal:

ČEŠNJA / glosa

Kar čez noč se razcvetele
so te slastne gospodične.
Marsik'teri vzdih so ujele,     
prav za vsak okus odlične.
                        
Češnja v vrtu čisto bela,
se iz spanja je zbudila.
V sončece se zaljubila.
Ko obleko je nadela,
srenja sapo je zajela.
In so mlade slive, nešplje,
tudi stare, suhe češplje,
v butik Narava pohitele.
Vse bi take obleke imele,
kar čez noč se razcvetele.

Rade modne bi postale  
pa so češnjo zaprosile:
"Bi ljubimca si delile?" 
(Da ledino bi orale.  
bi še slano si izbrale.)
Popki so se razcveteli,
sončni žarki so jih greli.
Lepe, kot da so grofične,
na pogled nebeško mične,
so te slastne gospodične.
                                              
Mimo vrta sred' aprila
mlad umetnik se sprehaja,
pod večer se že ohlaja
pa se misel je rodila      
(če mu le bo sreča mila)
da prenočišče si poišče
zgodaj zjutraj pa obišče
te grofične,  ki vesele
v soncu so se razcvetele.
Marsik'teri vzdih so ujele.

Zgodaj zjutraj se odpravi,
da nariše prve skice,
ovekoveči lepotice.
Uživa v miru in naravi
ki ga blagodejno zdravi.
Slika ta drevesa bela
ki kot neveste so zardela.
Veter nežno, kot spletične,
kodra jim frizure lične,

Lep pozdrav in le tako naprej! Matjaž

Hvala Matjaž.

Nekaj dni si vzamem, da se mi ritem, ki ga imam v glavi malo porazgubi, potem pa se poglobim v popravke.

Lep dan ti želim, Marija

Pri teh nekaj verzih me malo zmoti, da se ne začnejo s poudarjenim zlogom tako kot vsi ostali.

OK 

s hvaležnostjo sprejeto :)))

Še vedno imam tehnični problem, da ne vem, katere črke poudarijo zlog ozr.: katera kombinacija (zaporedje) črk ali zlogov spremeni ritem. Ne vem, ali se tega v šoli nismo učili, ali pa sem takrat zaspala, haha.

Zato delam na pamet, po občutku :)). Sem pa videla v enem kvizu, da je tekmovalec pravilno odgovoril nekaj v zvezi z ritmom, ker je točno poznal pravila. 

Se pravi, pravila obstajajo in to taka, da se jih da naučiti, mogoče kje na internetu tudi prebrati?

LpM

Zelo priporočam knjigo dr. Silve Trdina: Besedna umetnost,  II. del - Literarna teorija.

Mogoče še zhodišče za brskanje po spletu - https://sl.wikipedia.org/wiki/Metrika_(književnost)

Lp M

DSP

Ceh pisateljev propada,
tak, kot je, ni vreden greha.
Toda vztraja, ne odneha,
hoče, da ga reši vlada.

Dejstvo, da smo razdeljeni
na dve bedni polovici,
društvo pa je samo eni
zaprisegalo resnici,
je poznano tudi meni.
Zagorela je grmada
in sprememba že prihaja.
Enobarvasta fasada
elitizma se razkraja,
ceh pisateljev propada.

Le finance še vrednoti,
trži in prodaja hiše
in v politični slepoti,
ko pisatelj več ne piše
kot izgnanec v samoti,
ampak pride do uspeha,
ker ideološko blodi
in se za denarjem peha,
zvesto na sestanke hodi,
tak, kot je, ni vreden greha.

Ceh sprejema naše člane,
vaše pa takoj zavrne,
karte so pač razprodane
za tabele in tačrne,
sploh, če niso iz Ljubljane.
Večna, žalostna uteha
so skrbno izdane knjige,
društvo sámo pač boleha
in dušijo ga intrige,
toda vztraja, ne odneha.

Če oblast si bo želela
maso v kozji rog ugnati,
bo naš slavni ceh najela
in priznani literati
bodo spet imeli dela!
Kdor te kupi, te obvlada
tudi v strankarskem sistemu,
ko kulturna raven pada,
toda ceh kljub vsemu temu
hoče, da ga reši vlada.

MOJA TIPKOVNICA

Moja tipkovnica skriva vsebine,
rada zaupno jih prstom pove;
prsti po črkah in znakih hité
tiskajo zgodbe v praznino beline.

Stroj ji pomaga prenesti pisavo,
vanj je vgrajen elektronski program,
ki se ponaša s čipirano glavo,
malo mu manjka, da delal bi sam,
silno, energično, kot za zabavo.
Žeja po zgodbah mu dela skomine,
sam bi jih pisal še bolj umetelno,
toda v obrambo veljavne rutíne,
vztrajno, dosledno in principielno,
moja tipkovnica skriva vsebine.

V bistvu deluje tako kot kitara:
z rahlim dotikom se sproži odziv,
ki te z močjo in lepoto očara.
Znak na zaslonu pa je zanimiv,
maha ti v znamenje, da nima para,
in mu ga s prsti prepošlje srce
(naša centrala nerada počiva)
preko tipkovnice, ki vse že ve,
tisoče zgodbic pod tipkami skriva,
rada zaupno jih prstom pove.

Včasih sem stipkal kar nekaj po svoje,
ne da bi ona povedala, kaj,
kot bi užival čarobne napoje,
ni bilo jasno ne kdo ne zakaj,
sem pa začutil, da je bilo moje.
Toda te igre se ona ne gre,
pač pa me mnogokrat pregovori,
kaj se še danes natipkati sme,
kam lahko in v katere smeri
prsti po črkah in znakih hité.

V tem je še boljša kot vsaka kontrola,
če se zatipkaš, ne greš v zapor,
ker ti pove, da življenje je šola,
da se le s tipko povrneš navzgor,
reši te, toda zato ni ohola,
ampak ti prste privede v kvartine,
ki izpod tipk se razkrijejo rade,
lepe in gladke, da dušo prešine,
prsti pa, željni te grešne naslade,
tiskajo zgodbe v praznino beline.

Navdušuješ s popolnostjo v smislu forme kot tudi z izborom tematike, ki z aktualnostjo dogajanj tako naravno sede v tvoje glose, maatjazh. Prav vesela bi bila, če bi se tako predano in popolno povezala z menoj tudi moja tipkovnica.

Lp, Breda

Saj se poveže, velikokrat se poveže tudi tvoja tipkovnica s tabo, Breda, ...

ti prste privede v kvartine,
ki izpod tipk se razkrijejo rade,
lepe in gladke, da dušo prešine, Lp M.

SVETINJA

Gorela je Pariška katedrala
in stari hrasti v stropu so zgoreli.
Iz ognja gola je svetinja vstala
in spodaj so ji vsi ljudje zapeli.

Pariz je – kot prestolnica lepote,
bordel in dom zaljubljenih boemov,
vladarjev divjih vojsk, kraljic pohote,
svobodnih filozofov in ekstremov … –
doživljal lepe čase in strahote.
In včeraj, ko je vsa Evropa spala
v zelo skrbnó zastraženem premirju,
se je gladina Seine vsa bleščala,
rdečína je odsevala v vsemirju,
gorela je Pariška katedrala.

Visoki stolp nad njenimi oboki,
leseni strop iz stare hlodovine
in bronast kip svetnika z glavo v roki
so se poslavljali od zgodovine.
Plameni so jih lizali visoki,
požirali so vse, kar so zajeli.
Najvišji stolp se je sesul sam vase,
kot bi ga iznad glavne ladje sneli,
pogoltnil ga je ogenj za vse čase.
In stari hrasti v stropu so zgoreli.

Baje so v daljnem trinajstem stoletju
ti hrasti zdravo rasli mnoga leta,
da so ob katedralinem spočetju
kot suhi hlodi šli pod žage, dleta
in žeblje, kot v krščanskem vnebovzetju.
A letos so se v njih spoznanja vžgala,
zanetila požar, končala dobo
s simboliko izpraznjenega grala.
Tako kot skoz prečiščeno svetlobo,
iz ognja gola je svetinja vstala.

In Evropejcem se je posvetilo,
kako podoben je bil minaretu,
sesuti stolp, ki ga je pogubilo
za čisto vse religije na svetu,
ker se je toliko bogov jezilo.
V ljudeh, ki so to končno doumeli,
je vera vse bogove povezala,
na novem stolpu pa v svetlobi beli
brez križa je svetinja gola stala
in spodaj so ji vsi ljudje zapeli.

Bravo, maatjazh!