Moj čas je bil na 36/9. Zdaj pa lahko spet na 24/7 delujem ... tako da mi je uspelo malo padit not v te ritme glose.

Dejansko si mi narisal kako gre pa mi je vseeno težko. Mogoče sem pa jaz gluha :D

No, more bit boljše od zadnjič. S tem se tolažim in vzpodbujam. 

Drugače pa Bog blagoslovi roke, ki tako kreativno plešejo po tipkovnici. Matjaž res ful kul glose pišeš :) in 1000x hvala za pomoč

Lp

Budni pesniki

Mi lahko bi prebudili

naše mrtve pesnike,

oni pa bi nas učili 

pravila svéte metrike.

Stara je bila beseda

med brezami je spala.

Pela pa nam je, seveda,

četudi je ves čas jokala.

A le ptiči še izgleda,

niso pesmi pozabili.

Če bi vedeli že v vrtcih,

kaj so kljuni sporočili,

tisto najsvetejše v srcih

mi lahko bi prebudili.

Rada bi ji pomagala,

ker med moj narod sodi.

Hudo bi premagovala, 

a vsak raje mimo nje hodi.

Lepe je oči iskala ...

kakšne so to mimike!

Pogled se vam je izgubíl,

mnogi imajo vmesnike ... 

le kdo lahko bi prebudil,

naše mrtve pesnike.

Skoraj sva že obupali

pa sva raje šli v mesto.

Po poti srčno upali,

da bi našli pravo cesto. 

Kjer radi bi jo čitali

ali bi jo pač spodili,

nikoli ne veš pri ljudjeh,

glej kam svet so spravili.

Beseda jim je v posmeh, 

oni pa bi nas učili.

Takšna je med nami klima.

Vidim samo tekmovanje,

naju to sploh ne zanima,

na svetu je slabo stanje.

Omenim in vsak prikima,

gleda pa naprej malike.

Bom res sama z njo ostala?

V spomin na vse svetnike,

bo rožica svetu brala

pravila svéte metrike.

Draga AbuKala. Prebiram to gloso in premišljujem. Sploh ni strogo oblikovana, ritem je dinamičen, saj se med pesmijo spreminja. Pri sebi in zase sem se odločil, da s tem v moderni glosi ni nič posebej narobe, če je metrum še vedno tekoč, osnovna struktura glose (razen omenjene drugačnosti) pa sicer čvrsto stoji. Sam včasih namenoma poskušam spreminjati ritem zlasti pri tistih glosah, ki jih ne objavim sproti na tem spletišču, ampak bodo izšle šele v knjižici.

K tvoji glosi sem pripisal nekaj predlogov, kako bi metrum postal še bolj tekoč, kar ni enostavna reč, ker lahko človek pri tem kaj hitro poškoduje vsebino. Poglej in presodi, katera varianta ti ustreza, prvotna, predlagana ali kaka tretja. Kar dobro napreduješ. Lp M.

Budni pesniki


Mi lahko bi prebudili
naše mrtve pesnike,
oni pa bi nas učili
pravila svéte metrike.


Stara je bila beseda
med brezami je spala.
Pela pa nam je, seveda,
četudi je ves čas jokala.
A le ptiči še izgleda,
niso pesmi pozabili.
Če bi vedeli že v vrtcih,
kaj so kljuni sporočili,
tisto najsvetejše v srcih
mi lahko bi prebudili.


Rada bi ji pomagala,
ker med moj narod sodi.            ker v moj ljubi narod sodi.
Hudo bi premagovala,                Húdo bi premagovala,
a vsak raje mimo nje hodi.         toda vsak kar mimo hodi.
Lepe je oči iskala ...
kakšne so to mimike!
Pogled se vam je izgubíl,            Vid se vam je izgubíl
mnogi imajo vmesnike ...
le kdo lahko bi prebudil,
naše mrtve pesnike.                                                     ?


Skoraj sva že obupali                      Skoraj sva obupali
pa sva raje šli v mesto.                    raje sva šli v mesto
Po poti srčno upali,
da bi našli pravo cesto.                    poiskat pravo cesto
Kjer radi bi jo čitali
ali bi jo pač spodili,                          
nikoli ne veš pri ljudjeh,                   nič ne veš pri teh ljudeh
glej kam svet so spravili.                  glej, kaj s svetom so storili.
Beseda jim je v posmeh,                    Beseda jim je le v posmeh,
oni pa bi nas učili.


Takšna je med nami klima.
Vidim samo tekmovanje,                  Vidim sâmo tekmovanje,
naju to sploh ne zanima,
na svetu je slabo stanje.                    svetu vlada slabo stanje.
Omenim in vsak prikima,                  To omenim, vsak prikima,
gleda pa naprej malike.
Bom res sama z njo ostala?
V spomin na vse svetnike,                    V spomin na vse umetnike
bo rožica svetu brala                             rožica bo svetu brala
pravila svéte metrike.

Joj, ne znam. Naj peki pečejo kruh in glosisti pišejo glose! :D

Mi je pa všeč tako, kot si uredil, saj je bistvo ohranjeno. Najlepša hvala :) To bom ročno spisala na neko klop. :D

Morda se še lotim, ne upam trditi, da ne bom. Zagotovo pa ne kmalu. Težko meni.

Tvoje itak veselo spremljam, prebiram in ti želim še naprej ... dober občutek. Kdor zna, ta zna al :)

Lepo pozdravljen!

Ok, boš že nekoč. Zaenkrat si se lepo trudila. Lp M.

In še moja zadnja, 54. glosa:

LADJA

Ladja se bo izgubila
vzela si jo bo širjava.
V daljni sferi, kamor tava,
se bo v zvezdo spremenila.

Plula bo brez kapitana,
brez posadke in tovora,
tja, kjer zanjo ni pristana,
kamor noče, vendar mora.
Plovba pa ne bo končana,
dokler se bo še modrila
svetla krogla nad Uranom.
Tam, kjer spi vsemočna sila,
za neskončnim oceanom,
ladja se bo izgubila.

Videl jo bom skozi leče,
ko ob Marsu bo drsela,
vse nebo bo temno rdeče,
kakor da bi krvavela,
kot da jo za sabo vleče
neopažena postava
skrajno krutega božanstva,
a namesto morja – lava
jo bo gnala iz prostranstva,
vzela si jo bo širjava.

Tja, kjer v hipu vse izgine,
razen kozmičnih plamenov,
kjer ni svoda ne globine
ne vsebine ne pomenov
niti zvoka ne tišine.
Néptunova modra glava
ji bo tam spregovorila,
kdaj bo zadnja razsvetljava
nad vesoljem ugasnila,
v daljni sferi, kamor tava.

Divji kozmični vetrovi
bodo z lunami plesali
in s prezeblimi bogovi,
med ledenimi kristali,
nad zamrzlimi svetovi.
Ko jih ladja bo stopila,
da bo Kozmos poplavilo,
nad gladino bo svetila.
Ko pa se bo to zgodilo,
se bo v zvezdo spremenila.

Z lepimi pozdravi, M.

Upam, da bo pol zvezda nad Triglavom! :)

In, da bo pa le še vsaj 55. preden se to  vse zgodi.. 

Lp

Matjaž, 

upam da to, kar si napisal zgoraj ne drži in, da bomo še deležni glos izpod tvojega peresa. 

Meni bi bilo res hudo, če ne bi mogla več brati tvojih čudovitih del, saj veš:

"Poezija je kot vino, 

  bolj jo pišeš (piješ), boljša je."

Čigave besede so že to?  (*_*)

Lep pozdrav, Marija

Marija, načrtovana zbirka GLOSE, ki sem jih začel pisati v tej delavnici, je zaključena. Tule sem jih objavil dobro polovico, če želiš, jih lahko najdeš še nekaj v reviji Locutio , vseh 54 pa naj bi bilo zbranih v posebni knjižici, bomo videli, kdaj in kako.

To seveda ne pomeni, da ne bom več pisal poezije. Poezija je kot vino, dlje ga piješ, težje nehaš :-)

Lp Matjaž

Matjaž,

z iskrenimi čestitkami k doslej objavljenim glosam v delavnici se veselim izida tvoje nove zbirke glos, hkrati pa se ti zahvaljujem za bogastvo zgledov, nasvetov in spodbujanj, ki smo jih bili doslej deležni vsi, ki nas je pritegnila ta lepa in zahtevna pesniška oblika. Vem, da to ni bila zadnja priložnost sodelovati s teboj, zato še en klic:

Na nove pesmi in nove delavnice!

Z lepimi pozdravi,

Breda

Breda,

hvala. Tudi meni se bo zdelo v redu, da bodo zbrane skupaj, se bodo težje izgubile. Tale delavnica pa bo, upam, še dolgo bogatila zbirko tudi z vsemi glosami, ki ste jih v njej ustvarili moji pesniški prijatelji in kolegi. Ja, iskreno upam, da se vžge še kakšna iskrica za novo delavnico.

Lepo pozdravljena,

Matjaž

Nebo doni in noč ne more spati.
Srebrne zvezdne niti se talijo,
bogovi in boginje se plodijo, 
rodila pa bo Zemlja, naša mati.

Nebeško seme se je zasejalo
v njen jaz, globoko v njej se zdaj razpleta 
prav to, kar bo čez čas iz nje nastalo,
usodni dar nevidnega očeta,
ogromen svet, vgrajen v bitje malo.
Noseča Zemlja, naša ljuba mati,
ne more vedeti, da bo rodila
čarobni čudež, živ in mrtev hkrati.
Zato se je srebrina pozlatila,
nebo doni in noč ne more spati.

Ognjeni plavž z osenčeno pripeko
težko kroti razburjene plamene.
Z ozvezdja se cedi zavrelo mleko,
oči noči prekrivajo koprene,
ko se kot dim kadijo pod obleko
kraljice Kozmosa, ki jo slavijo
plemena zvezd in večni rod planetov
ter jo med zvezde vozijo s kočijo.
V ognjeni vpregi mrtvih praočetov
srebrne zvezdne niti se talijo.

Kraljico čaka kozmična gostija:
neskončno lačna zvezdni prah požira,
o, božji nektar ji neznansko prija!
Na jok preslastnih zvezd se ne ozira,
ko jih drobi z zobmi, se še zapija.
Čebele, ki jo z nektarjem pojijo,
so si med delom osmodile krila,
vsi gostje so pijani, že norijo!
Nastala je razvratniška idila,
bogovi in boginje se plodijo. 

Uboga Zemlja to od daleč gleda,
božansko ljubljenje jo strašno vzburi,
čeprav je bližnja sončeva soseda,
pa naj bi spala ob tej pozni uri,
a revica je budna. Ah, seveda!
Na njeno žalost je sodelovati
dovoljeno bogovom in boginjam,
le oni so vsemočni in bogati.
Naj kar norijo, jaz se z njimi strinjam,
rodila pa bo Zemlja, naša mati.

Velikokrat se spomnim na zbirko 54 glos in si zaželim, da bi lahko prisostvovala predstavitvi. 

Tudi kupila bi jo rada. Žal je čes kar zdrsnil mimo. Veliko se je dogajalo v teh zadnjih letih in veliko sem (skoraj) pozabila.

Lp, Lea 

Hvala za obisk, Lea. Zamujeno, pozabljeno? – Ne. Prihajajo nove glose. Lp, Matjaž

Sama zase v tej tišini
sva se izgubila v raju.
Svetlo pesem le za naju
tam prepevajo vilini.

V daljni, čudežni oazi
pridrsi po sončnem žarku
in nihče je ne opazi,
ko sprehaja se po parku
med prozornimi obrazi.
Beli lokvanj na gladini
v nežnem vetru podrhteva,
to so, res, samo spomini,
ki le midva zanje veva,
sama zase v tej tišini.

Mili zvoki vzvalovijo,
tvoja duša jih zasliši,
spremeni jih v melodijo.
“Ljubi,” rečeš, “to zapiši!”
in utoneš v harmonijo,
sama z mano v tihem gaju.
Z nama hodijo drevesa,
do pečin pri belem zmaju,
kjer objeta, sredi plesa,
sva se izgubila v raju.

Pesem pa se je razprla
kot cvetica iz kakteje,
kot beseda izpod grla
in kot jok, ki se zasmeje.
Ne! Ne bova izumrla.
Najin rod se bo v tem kraju
zbiral in ubral glasove,
po brezčasnem običaju
bo prepeval čez vekove
svetlo pesem le za naju.

Neslo naju bo v višine,
kamor se vsa snov razblinja,
kjer še vsak trenutek mine
in se le še duh spominja
tistega, kar ne izgine.
Tam, na mavrični sipini,
ki se vzpenja nad vesolji, 
kjer se v sladki bolečini
združiva po božji volji,
tam prepevajo vilini.

Preden se nam je rodilo
zlato dete domišljije –
raj, ki v večni luči sije –
je življenje pač minilo.

Kdor verjame, da obstaja
večnost, vzvišena in sveta,
da je svet samo postaja,
kjer v brezčás bežijo leta,
kot da vse šele prihaja,
mu bo upanje tešilo,
bolečine preživete.
Smrt bo zanj samo darilo,
srečen bo kot zlato dete,
preden se nam je rodilo.

Kdor pa misli in verjame,
da bo s smrtjo vse končano,
vrže upanje čez rame
in ljubezen nepoznano.
Vere v večnost ne dojame,
strah pred smrtjo si prikrije,
misli stran od nje odganja.
V glavi sam pred sabo skrije
vse, kar verniku oznanja
zlato dete domišljije.

Kadar pa ga smrt zaloti
in ga strah v kosti prešine,
se skesa ob svoji zmoti
in bi tudi on v višine
rad odšel po večni poti.
Ko mu zadnja ura bije
in začuti, da bo shiral,
ker ga smrtni pot oblije,
bo tedaj še kar preziral
raj, ki v večni luči sije?

“Kaj, če me hudič priklene
v groznem peklu na verige,
me zapre med štiri stene?
Naj tam berem svete knjige,
ko bom vržen v plamene?”
– Ko se mu je že meglilo,
je skrivnost spregovorila:
“Ti povem, kaj bo sledilo?”
Preden pa se je razkrila,
je življenje pač minilo.

Geopólični gambiti
v etru trgajo kozmeje,
nad kompostom v tolsti riti
se klobasa časa smeje.

– Kaj boš jedla, moja draga,
ljuba zemljica vrteča,
ko boš shujšana in naga
in te bo odvrgla sreča?
Kdo naj ti tedaj pomaga?
Bogatini bodo siti
beli kruh v smeti zmetali,
vsi zadeti in pribiti
bodo v Kozmos odplesali
geopólični gambiti!

– Brez skrbi, bom že nekako
sama poskrbela zase
in razmerje neenako
uravnala za vse čase
z geopólično navlako.
Rjave gate bom na veje
razobesila svečano,
kdor bo zadnji, naj se smeje
krumparjem, ki tik pred mano
v etru trgajo kozmeje!

– Ne se hecati, preljuba,
zdajle manjka čisto malo,
da se ti trebúh naguba,
potlej pa te bo razgnalo
na atome! Čista zguba!
In adijo tripartiti,
multi in bilaterale;
zapletene v rjave niti
bodo množice jokale
nad kompostom v tolsti riti.

Sto bedakov na oblasti
vsem ostalim ukazuje,
vojske morajo napasti,
a človečnost obupuje
in se cvre na božji masti.
Kje so pametne ideje?
Kam se je modrost zatekla
ko vrtiš se vse hitreje,
spodaj pa, v bližini pekla,
se klobasa časa smeje??

Moje ljube lastovice
so v modrino poletele,
med nakodrane ovčíce,
ki so v žarkih zažarele.

Za večerom Severnica
mi v oči iz dalje sveti,
v gozdu se oglaša ptica,
ki jo skušam razumeti,
je mogoče golobica?
Ne spoznam te govorice
in neveden zdrsnem v sanje,
skoznje v jutranje meglice,
ki so me zbudile vanje
moje ljube lastovice.

Slutim, kaj zaščebetajo,
ko me v jati preletijo,
kakor da me že poznajo
in mi dober dan želijo,
mi z ljubeznijo zavdajo.
Vedno so bile vesele
in prijazne darovalke,
ko so z vetrom se vrtele,
drobne rjavkaste plesalke,
so v modrino poletele.

V nebu je bila jasnina
tiha, mirna in globoka,
svetla sončna prostornina
in nad njo bleščeča roka
kot privid iz praspomina.
Kot med rožami kresnice
in svetleče nočno morje
so se dvignile bleščice
z drobci zarje nad obzorje
tja med skodrane ovčíce.

Ljube ptice so v tišino
večnosti se izgubile,
pozabile na dolino,
kjer so se nekoč rodile,
pozabile domovino.
Bogve, kaj so preživele,
kot je prav ali narobe,
in če bodo priletele
iz oblakov kot podobe, 
ki so v soncu zažarele.

POSLEDNJA POT

Oblast prevzemajo roboti.
Človeštvo jih več ne dosega,
čeprav še ne dojema tega,
že hodi po poslednji poti.

Ker je neumnost vladarica,
politiki pa populisti,
so ljudstva zbegana drobnica,
gojijo jo kapitalisti,
pravica dneva je prasica,
fašisti pa so komunisti.
Le redkokdo še vztraja v zmoti,
da bo človeštvo preživelo,
prevagajo glasovi - proti.
In da bo zdaj še bolj veselo,
oblast prevzemajo roboti.

Poslušni so inteligenci,
umetni sicer, a strokovni.
Človeška pamet v njeni senci
trpi, ker so možgani bolni,
kot da delujejo v demenci,
medtem ko so vladarji - klovni.
Kdor se upre norostim, tvega,
da ga za norca razglasijo:
“Ne rabimo te več, kolega!”
Roboti ga nadomestijo,
človeštvo jih več ne dosega.

Ko bo v atomski eksplozíji
človeka sevanje ubilo,
bo vsak robot po polomiji
opravil nujno popravilo
in po dvodnevni terapiji
se ga bo znova zaposlilo,
odveč bo vsa zdravniška nega.
V tovarni, ki jih izdeluje, 
bo šel v pogon model Oméga,
kar znanost ves čas načrtuje,
čeprav še ne dojema tega.

Vse, kar je človek kdaj ustvaril,
bo zbrano v digitalnem čipu,
ki bi ga človek le pokvaril,
morda uničil v zadnjem hipu,
mogoče bi ga zanemaril.
Saj česar koli se poloti,
se bo v procesu spremenilo.
Človeštvo, kakor po pomoti,
čeprav bi se lahko rešilo,
že hodi po poslednji poti.