Danes sem s prsti pobožal zemljó.

Pokleknil na praznem sem vrtu in jo

previdno s konicami prstov spoznal.

Pobožal pomije sem in listje trav,

ki prejšnje poletje sem ga pokosil,

pobožal ostanke sem prastarih njiv,

ki jih je Japod vaškim gozdom odvzel,

pobožal sem širno panonsko globel,

ki jo je napolnil nekoč morski tok,

pobožal sem sonce in veliki pok,

a hkrati, ko božal sem, je prazen vrt

dotaknil se mene in našel zgolj smrt.

Peter Rangus