Gledam v nebo.
Smo mar vsi kakor E.T.
in se hočemo vrniti domov?
Pozabljeni in izgubljeni.
BMX kolesa niso kot nekdaj
in otroci ne poganjajo z empatijo.
Prizemljujejo nas in
na koncu pokopljejo
z željami,
ki smo jih razpeli kakor trampoline.
A nihče več se ne igra na dvorišču.
Virtualne mreže
mečejo v neznane svetove.
Dom se išče drugače.
Skozi osamljene oči.
Brez lučke na koncu prstov,
ki zasije
ob dotiku človeka.
Irena, ja, ja, ah, nekoč ... :-) To je pa železno res, drugi cajti so zares ...
Lp, Sašo
Lepa, prizemljeno-nostalgična, spretno izgrajena na sladko-grenkih nasprotjih. Na vesoljno bližino v pesmih, Sara
Sašo, Sara, hvala, vsakemu po svoje ;)
<3
Iskrene čestitke Irena!
Lp, Igor
Čestitam za podčrtanku. A ovo nekako mami na prevod...
Lp, Valy
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!