Pripeljali so ga kot odpad.
Umazani, zavrženi vrinjenec
med podobami hlepeče oholosti.
Obraz premladega starca;
podhlajen, podhranjen, izgubljen,
s komaj slišnim "Hvala."
Položil je glavo na belo blazino
in skrčil telo pod pretanko rjuho.
Tiho ..., tiho
sem pokrila izžeto telo,
da se ogreje.
Med koščenimi ličnicami
je odprl oči.
Tolmuna nedoumljive bolečine.
"Spočij si sejalec tujih plodov.
Hlapec, izstopaš na zadnji postaji."
Kaj je sanjaril nekoč,
ko je v tuja gnojišča zakopaval
svoja hrepenenja in z znojem
čedil hleve bogatih gospodarjev?
Besede so bolečina
izstopajočih reber.
Nekoč je iz njih
donela slovenska pesem.
Tiho je umrl ob zori.
Sedaj se polnijo shrambe.
Ostaja gnojilo
za novo pomlad.
Neslišen postaja del kroga.
Tudi njega bo nekdo pokopal.
Bi si še želel slišati slovensko pesem?
Ko berem tvojo pesem, Filia, me prevevajo otožni spomini, toda če se oziram samo v preteklost, pozabljam na to, da me morda čaka vedrejša prihodnost . Tudi zato sem pogosto na tem mestu, ker v njem najdevam vse registre lastnega zavedanja. Vsekakor presunljivo dobra pesem.
Lp A
Andrejka
Hvala ti, da si se oglasila. Na žalost pesem ne spada v preteklost, ampak so vtisi stari samo nekaj dni. Mogoče je težko sprejeti vso prebarvano bedo, ki je med nami. Vsak dan in še se poglablja. Lahko mi verjameš; redno ji gledam v oči, nikakor pa se ne morem sprijazniti z njo. Včasih seže zelo globoko, sploh, ko ugaša v tišini ... Prepad med dvema skrajnostnima varuje zelo krhek most ... Veš, tudi tukaj je Afrika.
Mogoče za nekatere patetika, za druge vsakdanjik.
Želim ti človeka vreden vsakdanjik harmonije.
Iskreni pozdrav "filia"
Filia, o, ja vem, da je tudi med nami veliko revščine, in tako apatični smo postali do nje. Svet še nikoli ni bil tako razdeljen na bogate in revne. Zato pa je prav, da vsaj pesniki opozarjamo na krivice in neenakost. In ena od tovrstnih vsebin je tudi v tvoji pesmi in nihče od nas bralcev ob njej ne more ostati neprizadet. Hvala ti za iskrenost in piši še naprej tako dobro.
Lepo te pozdravlja
Andrejka
... pretresljivo žalostna resničnost osamljenosti ob ugašanju življenjskih moči ... Pesem, ki sproža toliko razmislekov, kolikor bralec zmore in hoče stvarem pogledati do dna.
Filia, mene se je dotaknil Tudi on.
Vse dobro ti želim,
koni
Koni
Iskrena ti hvala. Vem, da še obstajo ljudje, ki še niso popolnoma otopeli v varnosti svojih kokonov. Veliko jih je, vendar jih veliko v svoji preživitveni vojni nima česa dati. Molče varujejo svoja gnezda; vsak po svojih zmožnostih. Solidarnost ni izumrla pri globalnih nesrečah, pri posameznikih pa se vedno večkrat obrne vstran. Sram prekriva mnogo gorja in sram je težko breme molka. Morali bi se bolj zavedati, da so tudi kokoni podvrženi razkroju.
Zelo lepo si napisala: "Koliko bralec zmore in hoče pogledati do dna." Za te besede sem ti globoko hvaležna.
V življenju ti želim mirne tokove ...
Pozdravljena "filia"
urednica
Poslano:
08. 09. 2017 ob 20:37
Spremenjeno:
08. 09. 2017 ob 20:38
Spominja me na vse shirane umetnike iz naše preteklosti. Pesem se me je zelo dotaknila. Morda bi jo le malo sčistila,
je bil drobec slovenskega ogledala ...
Pripeljali so ga kot odpad.
Umazani, zavrženi vrinjenec
med podobami hlepeče oholosti.
Razbrazdani obraz premladega starca;
podhlajen, podhranjen, izgubljen,
s komaj slišnim "Hvala."
Položil je glavo na belo blazino
in skrčil telo pod pretanko rjuho.
Tiho ..., tiho
sem pokrila izžeto telo,
da se ogreje v pozabo.
Med koščenimi ličnicami
je odprl oči
Kričale so nedoumljivo bolečino. (morda: v njih nedoumljiva bolečina.)
"Spočij si, sejalec tujih plodov.
Izstopaš na zadnji postaji hlapca." (morda: Hlapec, izstopaš na zadnji postaji.
Kaj je sanjaril nekoč,
ko je v tuja gnojišča zakopaval
svoja hrepenenja in z znojem
čedil hleve bogatih gospodarjev?
Besede so bolečina v prsih
izstopajočih reberih.
Nekoč so te prsi imele moč.
je Iz njih je donela slovenska pesem.
Paradoks ...
Tiho je umrl ob zori
zoreče jeseni.
Sedaj se polnijo shrambe.
Priprtih oči postaja gnojilo
za novo pomlad.
Tako neslišen postaja del kroga.
Tudi njega bo nekdo pokopal.
Bi si še želel slišati slovensko pesem?
Premisli in se še malo poukvarjaj s to pesmijo (morda je še preveč živo, kar se je zgodilo in še ne moreš vzpostaviti take razdalje, da bi jo literarno dodelala - kar vzemi si čas),
lp, Ana
Spoštovana urednica Ana
Iskrena hvala za tvoj čas in trud, ki si ga vložila v pesem. Ogromno pomeni zavedanje, da se še SLIŠI, ČUTI, VSRKA.
Ne potrebujem distance časa. Morala bi biti utrjena, mogoče že otopela, pa vendar mi ne uspeva. Dnevno gledam bedo (včasih se res zdi, kot da vznika iz preteklosti), vendar je še kako očiščeno ogledalo sedanjosti. Veš, vsako umiranje je drugačno in vsako pušča sled, vendar so trenutki spleta okoliščin, ki zavrtajo zelo globoko.
Večkrat sem prebrala tvojo popravljeno različico. Ničesar nisi odvzela. Tudi če izpustim nadaljevanje naslova, se ogledalo ne razblini ... Spoštljivo bom sprejela tvoje popravke. Hvaležna sem zanje.
Želim ti bogato poplačilo za razdajanje, kajti včasih se razdamo preveč. Naj ti bo to prihranjeno.
L.p.
"filia"
Pesem o prisotnosti pri umiranju zapuščenih, ki izpostavlja nedoumljive vrzeli našega časa, čestitke,
Ana
Izvrsna, duboka pjesma nabita velikim emocijama. Čestitam, Filia,
Lp!
Katica
Urednica Ana
Hvala za tvojo globino.
S spoštovanjem
"filia"
Katica
Nikoli ne pozabiš, čeprav ne vračam. Iskrena hvala.
Želim ti prijetno noč jeseni ...
"filia"
Petja
Nekaj časa zavita v molku ... Presenetila si me.
Tudi tebi; iskrena hvala.
Vse dobro
"filia"
Dotakla me vaša pjesma, nekako bliže srcu :) Divna je, a i vi sami ste pjesma. Rijetko komentiram , ali ovo moram, bio bi grijeh da ne.
Pozdrav s Viškova, Pero.
"ljubavna"
Iskrena hvala!
Prosim, ne me vikati. Tihi dogovor na portalu je "TI". Tudi sama nikogar ne poznam; ljudi čutim skozi besede. Včasih sem dolgo tiho, včasih pa me premaga ...
Nežen pozdrav, za nežno dušo
"filia"
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: filia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!