Moja pot na Chimborazo - Haibun

Ne vem - je res tako pomembno stati na vrhu?
V temi štejem vodnikove korake in poslušam škripanje derez, ki puščajo globoke sledi v ledeni belini.
Smo na 5400m. Zelo sem že utrujena, vsak korak navzgor mi jemlje dih. Spotikam se. Silim možgane, da se spomnijo vsega, kar sem prebrala o višinski bolezni. Nič mi ni, si dopovedujem. Saj meni ni nikoli nič! Zobje mojih derez neenakomerno grizejo ledeno ploskev medtem, ko se naša skupina vse bolj oddaljuje. Moram naprej, si ponavljam v kratkih pavzah oddiha. Če oni zmorejo, zmorem tudi sama, si dopovedujem in poskušam pospešiti. Koraki so vse težji in težji in vse bolj močno se oprijemam vodnikove vrvi. Vodnik čuti vsak moj gib. Ustavi se. Snop svetlobe z moje čelne svetilke osvetli njegov mirni obraz, na katerem dominirajo indijanski geni.
Njegov duh mora biti ravno tako širok kot njegov beli nasmeh, pomislim in se spomnim fragmentov slik iz življenja mesticev, ki sem jih vsrkala medtem, ko smo se z neverjetno zmožnimi džipi peljali mimo revnih hišic in izbic, pred katerimi so se igrali otroci skupaj s prašiči, kurami, psi, telički ... Ponovno se mi vrne slika psa, ki je lizal prste triletnemu otroku. Otrok se je na glas smejal. Njegov smeh me je prepričal, da je srečen na poseben način. Z neko čudno žalostjo sem se spomnila na naše otroke, ki imajo veliko več,  nimajo pa takega nasmeha.
V strmih delih vulkanskih bregov so obdelane njive kazale sadove. Ti ljudje so zelo pridni in stavka: »ne splača se« skorajda ne poznajo. Zlili so se z naravo, ki jim je hvaležna za skrb in spoštljiv odnos in jim vrača z enako mero.
Pomislim na vse »razkošje« naših domov, ki jih polnimo z odvečno kramo, praznimo pa svoje duše.
Zdelo se mi je, da v teh revnih hišicah, ki komaj premorejo dva majhna prostora, ni mesta za depresije.
Vse to se mi je pletlo po glavi, medtem ko me je vodnik opazoval in razmišljal, kaj naj stori z menoj. Odločil se je, da morava nazaj. Uf, kako hipno razočaranje zame! Še enkrat sem ga pogledala in mirnost njegovega obraza me je ponovno presenetila in prepričala v pravilnost odločitve – odnehati in priznati poraz. Ego je še vedno poskušal protestirati, ko sem ga končno lopnila po betici in ga nekaj časa gledala, kako se kotali po razdevičeni belini. Pogled proti vrhu mi razkrije prvi krajec lune, ki v svojem naročju pestuje zvezde. Božja slika sem pomislila in z vprašanjem, ali je Bog lahko neznani avtor, sem začela sestopati.
Ni nujno, da je uspeh vedno na vrhu.

 

 

 

Vulkanska zemlja.
Na zelenem tepihu
počiva zarja.

branka

triglav

Poslano:
27. 08. 2017 ob 14:04

Odlično 

in prav zavidam ti izkušnjo vdaje ( ki je za nekatere osebke dobesedno nemogoča) 

in za utrinke dotikov, ki si jih prinesla s seboj.

Zastavica

branka

Poslano:
27. 08. 2017 ob 14:21

Hvala triglav, upam da mi je uspelo približati nekaj utrinkov.

lepo bodi in lp

Zastavica

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
27. 08. 2017 ob 14:32

Resnično čudovita in subtilno občutena slika Ekvadorskega vulkanskega vršaca, mnogim v živo nedosegljiva, ki si jo nam lepo obelodanila, z zelo berljivimi vtisi izkušene gornice. Hvala ti za to, Branka.

Lp, Sašo

Zastavica

branka

Poslano:
27. 08. 2017 ob 15:04

Joj, Sašo kako me je razveelil tvoj komentar. Kar objela bi te!

Zastavica

salke

Poslano:
27. 08. 2017 ob 17:00

Branka, odličen opis boja z egom, opis nedolžnosti ljudi in pokrajine in vdaje egu in sestop k življenju, spoznanje smisla in poti, ne cilja.



Zastavica

Katica Badovinac

Poslano:
27. 08. 2017 ob 17:09

Vrlo zanimljiva iskustvena proza oslikana na način da se mogu i ja tamo zamisliti. A još i ''dodatak'' na kraju! Odlično.

Ugodan dan ti želim!
Katica

Zastavica

salke

Poslano:
27. 08. 2017 ob 17:19

Se opravičujem Branka za napačno misel, ni vdaja egu; drugače sem se mislil izraziti, da si zmagala ti, ne ego.


Lep pozdrav, salke

Zastavica

branka

Poslano:
27. 08. 2017 ob 17:38

Katice, hvala. Drag mi je tvoj komentar.

Salke se mi je zdelo, da je pomota. Hvala za komentar.

lpb

Zastavica

domisljavec

Poslano:
27. 08. 2017 ob 18:13

Lepi vtisi z gore. Me spominjajo na moje osvajanje ene punce, v katero sem se zaljubil. Sem moral odnehati zaradi duševne bolezni, ki me je uničila.  :)


Lep pozdrav

Želim ti še veliko čutečih haibunov.


Zastavica

branka

Poslano:
27. 08. 2017 ob 22:05
Spremenjeno:
28. 08. 2017 ob 09:02

Domišljavec, hvala za komentar in posrečeno primerjavo. Gore je vsekakor lažje razumeti kot punce, osvojiti pa odvisno od osvajalca in osvajanke.  lepo bodi.

Zastavica

jagodanikacevic

Poslano:
28. 08. 2017 ob 09:05

Čestitke, draga Branka, na čudesnom putu i postignutom uspehu! Naravno, i prilogu koji nam je to dočarao :)

lp

Jagoda

Zastavica

branka

Poslano:
28. 08. 2017 ob 15:24

Hvala, Jagoda na čestitki i za ljubazne riječi.

lpb

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
28. 08. 2017 ob 18:21

V tale haibun si pa dala sebe, a ne, Branka?

Fajn, (popravila sem par ločil, presledkov in pa haiku je bilo treba ločiti od proznega dela)

Lp, lidija

Zastavica

branka

Poslano:
28. 08. 2017 ob 20:35

Lidija, hvala. Ne boš verjela, ampak haiku je kar padel. Očitno sem bila še vedno pod močim vtisom te zanimive dežele.

Hvala tudi za popravek. Bodi lepo.

Branka

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

branka
Napisal/a: branka

Pesmi

  • 27. 08. 2017 ob 13:42
  • Prebrano 913 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 324.1
  • Število ocen: 18

Zastavica