Haibun (Nono, lilija zate)
Zagledam jo v trenutku, ko sestopim s kamnite steze in se mi začnejo čevlji ugrezati v močvirska tla. Glavica, za katero se mi zdi, da v svoji oranžnosti bolj plameni kot cveti, trepeta v prepihu, ki veje skozi grapo.
Stopim korak bliže in se, v želji po dobri fotografiji, spustim na kolena. Ne moti me blato, ki mi polzi po koži navzgor in se zajeda v rob kratkih hlač. Zavzeto iščem primeren kot, kajti svetlobe je malo. Ko sem končno zadovoljna, pritisnem na sprožilec.
Nenadoma zaslišim glasno brenčanje krogel. Skupina vaščanov je ujeta v navzkrižnem ognju. Telesa klecajo. Dekleti omahneta skoraj hkrati. Prva tiho, druga kratko zastoka. Starka sede in dvigne njeno glavo, ki si jo nato mehko položi na kolena. Z mrzlega čela briše potne srage in bolj sebi kot dekletu prigovarja, kako bo še vse dobro. Tvoj obraz – poznan mi je z oguljene fotografije, ki jo je oče nosil v denarnici – se spači. Potem zahropeš, padeš in obležiš v lastni krvi.
odmev korakov –
skozi lajež srnjaka
sproščen bes duhov
Hvala, draga Ivanka,
za mehki kot, iz katerega lahko tudi drugi pogledamo na to lepo, občutljivo fotografijo nekega Življenja, Časa...za hip bom spoštljivo pomolčala za tiste, ki si jim namenila vonj lilije....Haibun, ki dviguje dlačice kože.
Topel objem,
Majda
Lea, uspel ti je izjemen haibun. Hvala, ker nekaj tako lepega deliš z nami.
Čestitke in prisrčen pozdrav,
koni
Draga Majda, hvala ti za čudovit komentar. Z njim si me dvignila v nebo :) Haibun ni fikcija. Zelo oseben je in mi zares veliko pomeni.
Ob tvojem zares čudovitem komentarju sem pomislila, kako lepo bi bilo, ko bi tu na pesem.si izbirali tudi najlepši komentar.
Bodi mi nadvse lepo, Ivanka
Draga Koni, tudi tebi iskrena hvala. Vesela sem tvojega dotika. So dnevi, ko take pozornosti pobožajo in zato zelo veliko pomenijo.
Vse dobro, Ivanka
Obenem moram pohvaliti vajene verze. Ob njih sem vama pustila le znak, da sem brala in mi je prebrano všeč.
Obema opravičujem za pozen odziv, zame imajo dnevi premalo ur, vse bolj me lovi čas.
Lep pozdrav obema, Ivanka
Haibun, ki v sedanji trenutek (kot privid) vnaša preteklost in sproža misli o tem, kaj vse so doživeli prostori, ki jih obiskujemo v različnih časih ... lep prehod med vidnim in prividnim svetom ter zaključek,
čestitke, Ana
Poslano:
15. 07. 2017 ob 22:29
Spremenjeno:
15. 07. 2017 ob 22:31
Draga Ana, hvala za črtice in predvsem komentar. Ta haibun mi res veliko pomeni.
Lp, Lea
Lea, iznimno žive slike osobnih proživljavanja. Čestitam!
Lp,
Katica
Zakaj so prav cvetice tiste, ki nam sprožijo spomine? Moj poklon lepemu haibunu!
lovrenka
Katica, hvala! Vesela, da mi je uspelo sliki vdahniti nekaj življenja.
Lovrenka, hvala! Svečko bi težko postavila v gozd, sicer je bila lilija res tam.
Petja, hvala!
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
- 13. 07. 2017 ob 20:56
- Prebrano 1052 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 469.1
- Število ocen: 19