Lirična postapokaliptična pesem s krhkim in ranljivim besednjakom. Zdi se, da ni ničesar več, ampak je vse še tako živo v spominu, solzah, dozdevnih črkah ... čestitke,

Ana

Hvala od srca draga Ana !

lp iz Zagreba,

Duško

Upravo tako kako je Ana rekla, živimo sa sjećanjima, uspomenama, suzama  i nekom tragičnošću. Moje čestitke, Duško!

Veliki pozdrav sa Zagrepčanke s pogledom kao na dlanu na Trešnjevku! ☺

Čestitke k izboru pesmi za tujejezično zime 2016/17 z utemeljitvijo uredništva:

Postapokaliptična pesem, v kateri srečamo razpadlo vesolje – ugaslo sonce - , ki se ohranja le kot spomin. Čez (pomanjšano) obzorje (med očmi in solzami) drsi kot sporočilo, ki je nekakšen kolektivni spomin preživelih. A pesnik še stopnjuje izginjanje: podobe obstajajo še, ko nas ni več (odšli smo – za soncem - tudi mi). Odmev bivanja, ki seže preko smrti oz. izginotja, pripoveduje o nekakšnem zamiku. S tem postavi nov zorni kot, skozi katerega moramo brati pesem: spomin je materialnejši od njegovih nosilcev. To nas sprva osupne, ob večkratnem branju pa smo ideji / pogledu že pripravljeni slediti. Lirična pesem, ki nas preseneti s svojim stopnjevanjem, atmosfero in zaključkom.

Še veliko navdiha!