slutim da me vuče nešto iznutra
a svestan sam da se ne mogu
samo tako
oterati senke
znam da i beočug bez točka
i karika bez lanca
imaju svoj smisao
iako nemaju ni mesto
ni svrhu
ni trajanje
nije meni ni večeras teško
kao što mi nisu bila teška
ni prethodna rađanja
ni umiranja
težak mi je samo taj
jedan vek između
i težak mi je jaz
između prethodnika
i sledbenika
ništa nisu naučili od nas
oče Herodote
niti smo mi od njih
pa zato i sada
dok delimo misli
moja duša spava
moja prokleta duša spava
i ne čuje
i ne vidi
ni jecaje
ni vapaje
ne želi da čuje i da vidi
dovoljno je što oseća
i previše
a opet
kad pogledam u talase
prolomi se tišina u meni
ravnajući sve pred sobom
onda ponovo golgota
strmoglavo prisećanje
pabirčenje po ostacima
ostacima nečega što je bilo
i čega više biti neće
nikada više
jer
izbrisaću ga jednom
za svagda
i iz prošlosti
ne
ne kajem se
ni zbog čega se ne kajem
samo me sopstvena unutrašnjost
iznova mori slutnjama
i pokušavam
da odagnam senke
da razbijem tišinu
gordo
dostojanstveno
bez smeha
bez plača
otimam se
ne znajući ni jednu reč molitve
gorim pre pakla
i letim
pre Raja
dok moja duša
raspolućena
i dalje spava
Duša, uspavana, da je ne bi boleli zgodovinski kriki in jok (ker ima že samo s svojimi občutji preveč dela), duša, ki se zatika v medprostore lastnega obstoja (prejšnjim in prihodnjim) - tankočuten popis nesnovnega, a najbolj človeškega dela osebnosti ... čestitke,
Ana
Hvala, Ana! Zadovoljstvo mi je kad pročitam ovakav komentar.
Lp, Milen
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!