Boš slišal, če odprem okno
in zakričim v veter,
ki se podi po ljubljanskih ulicah,
kako zelo te ljubim?
Boš slišal, dokler je še čas?
Veš,
starost ni naklonjena spremembam
in ne nemirnim dušam.
Jesen je za mir, tiste tri zgodbe,
ki jih poveš ob vsaki priložnosti,
čaj, tople nogavice in pogovore v dvojini.
Za željo,
ki z jutrom vstane,
pa se do večera že izgubi v vsakdanu …
Morda pa jutri?
Jutri, ki odbrzi mimo
in se želja obesi na pričakovanje naslednjega dne.
Danes sem žalostna, ljubi moj,
in pomlad se zdi tako daleč.
Ne zanima te, kajne?
Meni pa dol visijo dognanja
nekega bukovskega, ki trdi,
da kar ne vidi ne obstaja.
Tudi meni je všeč pesem, Arabela.
Če bereš Charlesa, dan ne more biti bukov. Po njemu diši. Sočen je.
Ker ta luciden lev je premogel v sebi toliko strasti, da pretrese do podna :)))
Meni je marsikatera od tega razuzdanca všeč ... npr.
»Naj vse umre in naj se vse začne znova«
On je dejansko po odhodu iz Nemčije v Ameriki vse začel znova ...
in predvsem drugače, hudo drugače, kot je bil vzgojen :)))
LP,
KIA
Hvala za komentar, KIA.
Ker sem sama levinja, hočem, da mi lev sledi, kot jaz njemu ... strastno do konca, do podna, kot praviš ;)
Dan je bil dejansko bukov, a gre h koncu in z njim njegova gluhost ...
... nikoli pa vse ne umre zares, kajti iz česa bi potem lahko pognalo novo? ;)
S Charlesom sva si enostavno preveč podobna, da bi znala ravnati drug z drugim :))
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!