Platonsko
svetloba riše
senco prepletenih udov
kot razvejan bršljan
se vije iz teme k luči
kjer ni dotikov rok
ne plapolanja mišic
vse do krča
ki izniči krik krvi
tam v brezčasju
zmreživa želje
vse gostejše nihajo
k tlom
kjer je objem
v njem drhtim
priklenjenena na plamen
srčne votline
zunaj
vejejo hladne sape
in krošnje brhkih trepetlik
barva osamljen strah
Irena, vešče popelješ po poti izbornih misli in besed ... :-)
Lp, Sašo
Hvala Sašo.
Izbire niso zmeraj naše, a več ali manj so. ;)
Lp
I.
Razvejen bršljan.
RAZVEJAN.
☺?
Pesem, ki ji naslov odvzame potencialno mesenost, je tako lepo tekoča in v svojem bistvu preprosto prvinska, simboli in prispodobe pa ji dodajo interpretacijske plasti
Lp, lidija
Hvala, Lidija!
in hvala bivanju za votline ;)
Lp
Pi
Irena, čestitam! Krasni stihovi.
Lp! :)
Katica
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 04. 01. 2017 ob 08:24
- Prebrano 920 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 403.06