Odvrgla plašč je, mehak, tenak,

razvila las rjavih svetleči trak,

vzela zlat glavnik, ves sijoč,

njega zlat sij je razsvetlil noč.

Nadela si obleko je, vso volneno,

tiho odšla v pokrajino sneženo.

Oči so njene modro se bleščale

in ne luna, ne zvezde niso tak sijale.

Bila je svetla, svetla noč,

tema se s svetlobo je kosala za moč.

A ona še naprej prek snega je hodila,

v soju mesečine, zvezd, bila je videti kot vila.

Jaz opazoval sem jo

od daleč s temnimi očmi,

v meni vse kipelo je, bučalo,

divjalo, ječalo inu trepetalo,

tam pri jezeru pa je stala ona

z bleščečimi lasmi,

videl sem jo, videl

in to samo njo, njo, njo.

Padel, omahnil v zimsko sem belino,

ves bled, tresoč in stokajoč,

počasi mi pred oči prihajala je noč,

počasi se vse je ovijalo v temnino.

A tedaj na licu svojem

sem začutil toplo dlan,

v meni se tisoče je plamenov vžgalo,

v meni tisoče orkanov razbučalo

in zagledal sem jo- obraz njen nasmejan.

orfej