Vrijeme je prestalo postojati
dušo
možemo se mi zavaravati
da kazaljke i digitalne ure
usporavaju il' žure
no vrijeme svejedno
stoji nepomično
kao kip u parku
neznanom junaku
što je posljednju ženu
obljubio
i ostao takav
skamenjen
on i vrijeme
gdje stalo je u njemu
kao da ga nikad nije ni bilo
dušo
što ti misliš
kako je meni.
Duško,
odlično odkrito. Res je pravo vprašanje in nihče ne more biti v drugi koži,
lahko samo pišemo z odmevom in prebiramo strani okoli, seveda če so
tolikanj odkrito napisane. Odgovor je pa na mestu, ja.
Lep večer in še lepši dan Duško, tebi v Zagreb,
I. Šelmić
Hvala od srca draga Irena !
lp iz Zagreba,
Duško
Pesem, zanimiva tudi zato, ker notranje občutje p. s. (kako je meni) pozunanja: skozi okameneli čas v kipu vojaka, ki je ostal v času (kot da ga nikoli ni bilo) zaradi (neuresničene) ljubezni ... čestitke,
Ana
Duško, sve čestitke!
Lp,
Katica
Hvala od srca, Ana i Katica !
lp iz Zagreba,
Duško
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!