Dan odhaja za obzorje,
sivo noč zastirajo globoki oblaki,
kateri v svojih nedrih
nosijo zvezde in luno,
še moje sanje so skrili.
Srce izgubljeno zre v globino neba
ter išče jutrišnji dan,
dan izgubljenih sanj.
Sama sem.
Samo pod neizprosnim nebom,
katero pritiska na mene,
kot mlinski kamen.
Postala sem zrno pšenice,
katero lahko nahrani tisoč ljudi,
pa vendar ni enega,
kateri bi mi podal roko,
prinesel nasmeh,
in sanje v očeh.
Lepa pesem, bolečina, želje po toplini, ljubetni, lepo Felix<!
Lep dan želim.
Osamljenost,ki boli,želje rodi...
Lp
Poslano:
10. 11. 2016 ob 13:36
Spremenjeno:
10. 11. 2016 ob 13:36
Felix, osjećajna i ljubavi žedna pjesma. Odlična.
Lp,
Katica
romano, westre in Katica,
mnogokrat zrem tudi v mlade, otopele in žalostne oči, katere brez sijaja zrejo predse, prijazne besede skoraj ne poznajo, ne vidijo sonca ne svojih poti.
Vsem lep pozdrav
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Felix
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!