LITERARNI DOGODEK OB ŽELEZNIŠKI PROGI DUNAJ TRST
Moje roke delajo z lopato.
Prsti so preokorni za tipkanje.
Sodobne tehnologije
so mi poslednja vas v Burundiju.
Zato svoje misli, ki se mi iskrijo
ob udarjanju konice krampa
ob živo skalo, beležim z
nanašanjem grafitnega prahu
na bel papir, včasih tudi na
rjavo papirnato vrečko od malice.
Danes pišem o jeklenih ptičih,
ki nad našimi glavami pletejo
bela gnezda,
o vlakih ujetih v tirnice usode.
O stari postaji ob železni cesti
od katere je ostal le spomin.
O muhi enodnevnici,
ki samo enkrat v življenju
pristane na slastnem sendviču.
Danes med malico
prebiram napisano sodelavcem.
Nekateri se spogledujejo, drugi nasmihajo,
pade tudi kakšna opazka.
Ko zaključim sledi trenutek tišine.
Stari Adnan Alić me potreplja po ramenu.
»Svaka čast pjesniče«.
Temnopolti Mbeke Totere
pa se zamišljeno zazre v daljavo
in v očeh mu stečejo
antilope.
Tale tvoj literarni dogodek, Srečko, si pa vešče spravil v besedje pesmi, ni kaj ... :-)
Lepo pozdravljen,
Sašo
Srečko,
navdušena sem, res,
nad celo pesmijo, najbolj pa nad zaključkom,
vidim sebe nekje v puščavi v mojih očeh pa pobeljene Kamniško Savinjske Alpe.
lp GJ
Kako lepo si to napisal, koliko resnice je v pesmi in to resnice, ki boli in ni ljudi, da se zavedali bi tega in ukrepali.
Kam ta svet drvi? Pesem pa je zelo lepa čutna in v za razmislek. Bravo!Ne vem, da nes se že v pesmih čuti, da ni pozitivne energije v ozračju in na vse to ima vpliv tudi pisanje.
Lep dan želim.
Kot vedno-dober preobrat.
lp
Superca Srečko! Ti si res prijazen in nadarjen!
Dobro se sliši! Predvsem zvočno ime temnopolteža na koncu je skor boljše kot šumi redkih savanskih trav med poskoki slokih antilop in v antagonizmu z domačnostjo zvokov rahlo pomečkane in slastno dišeče vrečke za kruh in praskljanja pisala po njej. Kar me vedno spomni na dober material za podkurit ogenj v vlažnem ozračju poleg prve znane reke z ramo ob rami, čepeč in sedeč z ljubljeno osebo. :):-);)
…, le vlaki zasanjeno hitijo v daljavo.
Lep pozdrav
Dimitrij
Dobra! Car si!
Koliko god bi da se disciplinujem pa pišem kritiku, pozitivnu svakako, o samoj pesmi, me pesma uvek zajebe (izvinjavamo se, mlogo se izvinjavamo) pa me uvuče i nađem se u tunelu Jurgovski, ili v Košanah, ali Ležeče, ali nekje vmes. ;)
Čuvaj, nas merka... na enem tiru velja zapora and so on.
I sad prebirem po mislima, prizivam slike, ma sretoh li te?
Dakle, odlično si to "odradio", čim me živo vuče.
I jbga, od kritike neće biti ništa!
Ma ko mari!
Dobar si, Care, dobar,
Ž
Poslano:
10. 11. 2016 ob 21:46
Spremenjeno:
10. 11. 2016 ob 22:03
Sašo, goski javor, romano, li, Talitha, Dimitrij, Živko hvala za branje in vaše komentarje.
Živko, zelo blizu si. Takoj za Ležeškimi predori je stala stara železniška postaja od katere ni ostal niti kamenček, temveč le spomin. Do prazne ploščadi vodi mogočno stopnišče, ki ga je prerastlo kraško rastje. Na tej ploščadi se je utrnila ta pesem.
Lep pozdrav. Srečko :)
Poslano:
10. 11. 2016 ob 22:02
Spremenjeno:
10. 11. 2016 ob 22:09
;)
Znam da znaš da znam.
Ponekad sam sebe iznenadim šta sve znam, gde sam sve bio, koga sve poznajem. Ma savršen sam skoro. Jedina mana mi je skromnost. ;)
Ej, napravio si mi dan. Baš. Hvala.
Ž
Fajn.
Tik pred smrtjo se vsak vrne tja od koder je prišel.
Po kratkem literarnem dogodku.
LP,
KIA
Pesem v primerno robatem jeziku (so tudi zato izpuščene marsikatere vejice?), ki na prvinsko ganljiv način prikazuje, kaj vse je pozabljeno, nezaznano, prešlo ... pesmi daje posebno interpretativno moč tudi premišljen (nepričakovan) zaključek, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Srečko Plahutnik
- 10. 11. 2016 ob 11:25
- Prebrano 1672 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 818.64