Vstop v zagnojeno

kožo jezika,

aknasto in trpko,

s porami, zamašenimi

od mestnega prahu.

Takrat ga nisi prenesel,

bil si preveč na begu

pred samim sabo, pred zrcali,

tvoj obraz se je razcvetal

kakor roža, pikčasta roža

iz eksotičnih krajev,

morali so jo imenovati,

morali so jo okronati z imenom.

(In je prišel ta, ki podeljuje imena

živim rastlinam, - nič posebnega – je rekel,

- acne vulgaris faciei et trunci,

navadne akne, najdemo jih vsepovsod,-

je rekel.)

Vstop v zagnojeno, zagrenjeno

kožo jezika.

Nisi ga prenesel, ne,

iskal si drug vhod, drug jezik.

Iskal si jezik, ki bi opral svet,

pesmi, ki bi zloščile mesta,

besede, čistejše od tvojih ust.

Iskal si vse to in nisi našel,

nisi izumil drugega jezika,

nisi zapel drugačnih pesmi,

ne čistejših besed.

Padec v molk

je bil neizogiben.

Vse to se je slutilo že vnaprej,

bilo je zapisano v tišini pred viharjem,

neka lastovica, ugnezdena

v cerkvenem zvoniku, je padla

k tvojim nogam kot kamen,

že mrtva.

Razparala so se nebesa

in zagrinjalo v templju

se je pretrgalo na dvoje.

Nalivi so se vrstili drug za drugim.

Vesoljni potop je bil neizogiben.

Toda, glej, na koncu je prišla oljka,

drobna oljčna vejica, kot bo vedno prišla,

takrat, ko se že vse zdi izgubljeno,

ko ti črna voda zaliva usta

in se tvoji kriki na pomoč

spreminjajo v grgranje.

Prišla je oljka in zakraljevala,

a ni ostalo dolgo tako.

Svet se ni spremenil,

stal je tam, zdaj ves nov in opran,

a pripravljen na še več blata

kot ga je pravkar odplaknilo

in ti si bil spet njegov najbolj

divji, eksotični cvet.

Matej Krevs