SONCE DVAKRAT ZAIDE
***
Do doma so vse luči na semaforjih zelene.
V zraku vonj cvetoče lipe, črički
in kovaško kladivo.
V šal vlažnega večera
odzvanjajo nemirni koraki.
Z rdečimi stopinjami
iz trpežnega blaga,
da ne pohodijo v zanke ujetih začetkov.
Mlada trava čez boke in
slepo prhutanje hroščev,
ki so pozabili, da so majski.
Na partah dedek trem vnučkom
in prijateljičina sošolka iz vrtca.
Nekdo sprehaja psa.
Lajež in tiho prigovarjanje.
Žvižg pozabljene lokomotive,
slezenast šum razgretega asfalta
in potok barve mlečne kave,
ki vsako poletje zariše nove krivine.
Sonce dvakrat zaide.
***
Sonce dvakrat zaide.
Drevesa se razširijo v sence,
zrak se skrči na velikost vdiha.
Nihče ne hiti.
Mrak se odtisne na pločnik,
na rob cerkvenega zvonika,
čez uspavan potok.
Nihče ne hiti.
Sprehajalci pospravijo zgodbe v žepe,
pse na povodce
in privzdignejo klobuke.
Nihče ne hiti.
Skozi nizko prirezano grmovje
silijo svetlobni opilki,
netopirji oblečejo krila
in bočno letijo v oblake.
Nihče ne hiti.
V tak večer se rodi otrok.
***
V tak večer se rodi otrok.
S sivimi očmi
In dolgimi rokami.
Oče prinese drva,
zakuri v štedilniku in pristavi za kavo.
Iz majhne lesene skodele
na hrastovo mizo zlije mleko.
V luži se vidijo polja, konji
in trave in bosonoga dekleta.
Novorojeni jok pobriše podobe,
oče pobriše prah z oči.
Odprta polkna v hišo povabijo
brsteče življenje.
V zanke ujeti začetki
se spustijo z oblakov,
klobuki se pospravijo na omare.
Netopirji spijo.
Nihče ne hiti.
Sonce dvakrat zaide.
urednica
Poslano:
20. 11. 2015 ob 14:43
Spremenjeno:
20. 11. 2015 ob 14:45
Toliko prelivanja stvari in snovi in občutij, ki sestavljo momente življenja, toliko povezanosti teh trenutkov v verigo, ki pelje od rojstva do smrti in nazaj, da lahko rečem samo, odlična pesem, tako dobra, da si zasluži tudi dvakratno vzhajanje sonca.
Čestitke.
Lp, Lidija
Lidija, najlepša hvala za prekrasno pohvalo. Mi dosti pomeni, ker zadnje čase sploh ne pišem več toliko, kot sem včasih. Hvala, res.
Čestitke za izbranko jeseni!
Lp, Ida
Utemeljitev uredništva k pesmi ob izboru za pesem jeseni 2015:
Sonce zahaja vsak večer in zaide tudi, ko se življenje izteče. V dvojnem zahajanju vidimo simbolno prekrivanje človekovega in planetarnega sistema, od katerih je človekovo življenje videti bolj pestro, saj se od rojstva do smrti dogaja rast, odkrivanje sveta, sledenje znakom, ki jih prejema iz narave in okolja, rojstva in smrti bližnjih in bolj oddaljenih, primerjanje lastnega življenja z zgodovinskimi in tistimi, ki mu jih je dano videti od blizu ... Udomačevanje v tem svetu, ki postaja vse bolj znan, smiseln in povezan. Prepletanje življenj je v trodelni pesmi tankočutno prikazano, zazdi se, kot bi nizalo letne čase, drobna, a pomensko simbolna dejanja ljudi in živali, narave in izročila, da bi se povezovale kot noč in dan (končni in uvodni verz naslednjega dela pesmi sta enaka), kot nastajanje in minevanje. Ker pa se nič ne končuje in začenja hkrati, je središčni element pesmi, sonce, pomembno dvojno kazalo življenja: za planet in posameznika. Pesem, ki z detajli prikazuje slikovite (ključne) trenutke življenj in hkrati odpira notranja vrata za globoka razmišljanja.
Čestitke in še veliko navdiha za pesmi!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Žvirc
- 18. 11. 2015 ob 19:23
- Prebrano 2843 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 664.2
- Število ocen: 19