Vem, da obožuješ poezijo

in da jo imaš najraje v postelji,

z njo se zbujaš in z njo zaspiš,

in vem, da nisi nikoli preštel

vseh pesniških srečnežev,

ki so ležali s tabo.

V njej tudi sam kracaš po papirju,

ajajaj - niti sledu o lepopisu!

In se zgodi, da

ne znaš prebrati za sabo

in tako izgubiš pomemben verz

in z njim celo pesem.

In se zgodi, da

v največji vnemi, v transu pisanja,

v napol leže, napol sede položaju,

pristanem na tvojem trebuhu

in ti presekam tok misli.

Elegantno terjam masažo glave,

zlasti uhljev in podbradka,

občasno celega hrbta.

Po ravnopravšnji dozi nežnosti

se zleknem in ti zaspim na levi roki.

Še vedno poskušaš praskati po papirju,

a zlagoma obupaš sredi zloga

in se mi pridružiš v enakomernem dihanju.

Jaz se zapredem, ti zasmrčiš.

Zgodi se pa tudi, da

se zleknem in zaspim na tvoji desnici,

takrat mi prvemu bereš napisano

in se obenem sprašuješ koliko jih zaspi ob tvojih verzih.

Si kdaj pomislil, da prav tako zaspim 

ob zvenu pesmi bolj zvenečih imen?

In si morda opazil,

da so mi najljubše 

Svetlanine, Kajetanove in pesmi o pticah?

Marko Skok - Mezopotamsky