S svojo staro sem Cordobo

se zapeljal v center mesta,

tja h kavrnici Granada,

tam naj randi bi imela,

jaz in punca iz Seville,

ki spoznal sem jo prek spleta,

rekla je, da je slavistka,

jaz, da malce sem poeta,

pa sva hitro določila

čas in kraj prvega zmenka.

Leto 1994, 8.april,

dan, ko so našli Kurtovo truplo.

Samo dober mesec nazaj

je imel koncert pri nas, v Hali Tivoli.

Dejansko je že takrat malce spominjal

na truplo; bil je bled in letargičen,

so mi povedali sošolci. Ne,

jaz nisem šel, hvalil sem se,

da sem Nirvano že prebolel.

Pa jo nisem.

Je prišla tja v žoltem krilu,

in v visokih rdečih petkah.

jaz pač, v zguljenih kavbojkah

in ponošenih supergah.

Pila je cocktail s tekilo

nenavadnega imena,

jaz pa Uniona iz flaše,

mrzlega kakor je treba.

Rekla je, da jo zanima

moja čud, mentaliteta,

jaz, da vseh manir naučil

sem se v proizvodnji Etra.

Po pijači in klepetu,

zgolj da bliže bi sedela

sem jo še odpeljal v kino,

v zadnjo vrsto - leglo greha.

Gledala sva Blancanieves,

španski nemi film leta,

o dekletu, ki postati

bikoborka je hotela.

Film kot nalašč dogajal

se v Sevilli je seveda

in ko videla domače

mesto moja je mladenka

po Andaluzíji rodni

silno je zahrepenela.

Pod las črnih pajčolanom

solza zdrknila blesteča

ji na ustnice je rdeče,

v tem odstrla je pramena

in sem jo poljubil vroče;

ona pa je ponorela,

zmerjala me z desgraciado,

klofnila me je in besna

zapustila kinoteko.

Čez kak teden, ko unesla

se je moja skrupuloznost,

sem poslal ji preko mejla

"pesniško" opravičilo.

Na moj spev skesan "odpela"

mi je kmalu s telegramom:

Sem v Sevilli, čez dva mesca

pridem spet nazaj v Ljubljano,

vidiva se sred poletja,

piši mi še kaj ... adios!

Matej Krevs