Utjeha jutra
Nad poljem makova
rumen sunca postaje
grumen tuge.
Tamo,
gdje sam te grlila,
plešu sjene šumama.
Potok ponire.
Iskri strah u oku srne.
Žedne, vlažnih usana
čekamo svitanje...
Ema: " kad odu svi"
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Emilija Vasiljević
- 03. 04. 2016 ob 22:49
- Prebrano 487 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 92.31
- Število ocen: 4
