iz dneva v dan bežimo do reči
in pozabimo življenje

nemo gledam kako
se svet potaplja in jaz
grem mimo
drobim koščke sanj posipam po tleh
kot pepel kot smeti
še to razpiha
in je prazno naprej
nezavedno

ne gre vplivati
in se navadiš
še na vse si se
ne za vedno
na koncu si vsakomur enak

še dobro da lahko
vzamem svinčnik in
zapišem

še stalne stvari tiho zbežijo
in si sam na srcu Zemlje s svinčnikom preboden
zunaj pa piha
kljubuješ vetru
ki odnaša

enygma