poješ z orgazmičnim zanosom,

pretiravaš, mi rečeš

v svoji ekstatični vznesenosti resda prepevam

o nesrečni ljubezni Mimi in njenem Rudolfu

ker občudujem čiste linije zgodbe in uglajenost melodije

zraven še malo čebljam v nerazumljivem jeziku utripajočih vek

čuj se kakor bi opeko pražila v peči

ventilator ti manjka da te malo prepiha

vem vem preskakujem takte

izražam pač veselje naj me slišijo

vedno se želim izkričati v pisanost življenja

jasna stališča enačim z osebnim pogumom

ti mi daješ indikacije jaz tebi imperative

toliko da veš

z zategnjenim nasmeškom se človek ne more razglasiti dodam

hvaležna da se lahko skrijem v svojo celico

govoriti smem le še v pretekliku

prezenco lahko vidim v iztrganih vlaknih preproge

na katerih se nabira trpek molk

ovija se okrog neartikuliranih robov

sedežne garniture ki s šumniki

šušljaje oglašujejo živalsko govorico

naj te vrag pocitra mi zabrusiš

a pomen izreke zbeži s hitrostjo njenega nastanka

Andrejka