sam sedim v poltemi

naj prisede vino

nikogar ni z menoj

vino počasi opija

zaprosim svetlo luno

za svojo senco življenja

da bomo vsaj trije

idila

trojica v mesečini

tam blizu nekje

veter šumi skozi trto

a luna ni mogla piti

moja senca je tiho                              

od veselja zapojem  

luna se zasmehlja

senca postane nemirna

potem zaplešem

luna postane nemirna

senca se brani plesa

ko še vino izgine

smo se povsem izgubili

luna se skrije za peno oblakov

senca postane nevidna

ostaneta le še pero in papir

in moja podoba v samoti

ironman