knjiga je bila vezana v ornamentirano usnje
v zgodbo je bilo prepletenih 12 poglavij
z uvodnikom kazalom in spremno besedo
je to zneslo okoli tristo strani
položili smo jo na mizo iz daljnih časov
prijetno je dišala po firnežu
krasile so jo intarzije
ki so prikazovale stilizirane cvetlice
iz davnih časov
mizo je krasila keramična vaza z zaprašenim
suhim cvetjem
in pletena pvc košara s plastičnimi ponaredki sadja
ki je izgledalo kot pravo
skoraj bi zagrizel v sočno jabolko
skoraj bi odprl knjigo
gostiteljica je bila skrivnostna ženska
ena tistih ki se znajo okusno naličiti
ne tako kot današnje mrhe
pač
s prefinjenim občutkom ki poudari naravno lepoto
sprehajala se je po sprejemnici lahkih korakov
kot kakšna baletka iz gledališča davne preteklosti
knjiga je bila v lasti družine že stoletja
skrbno so pazili da je ne bi kdo pokvaril
ostati je morala zaprta
besede so morale ostati ujete za zmeraj
na varnem
postregli so nam okusne kanapeje
z najrazličnejšimi nadevi za vsak okus
ne samo šunka in sir
bil je tudi nepravi kaviar
in različna vina za dušni spokoj
da smo se lahko v miru razšli
še preden se je
gostiteljičin soprog
vrnil iz službenega potovanja
Kakšen lep opis, skoraj zraven sem. In ravno , ko komaj čakam kulminacijo dogodka , po zaužiti žlahtni kapljici, pride on, ki književni večer predela v intarzijsko nič. Lepa in zanimiva pesem.
lpb
Vse razen knjige se zdi umetno ali pa se zdi neprebrana knjiga vir vse sumničavosti glede nravnosti in naravnosti gospejinih prostorov, v katere se sme le začasno in se knjiga družinskega izročila nikoli ne odpre za povabljenca, ki je tam zgolj da občuduje (verjame v) dediščino ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!