Bil sem preveč žalosten

pa sem tako leta samo ležal

in gledal v nebo

nebo pa je na svoji strani

žalostno iz svojih razlogov

ležalo in gledalo mene

čez nekaj časa

sva se začela bolje razumeti

nebo me je tolažilo s svojo mirnostjo

s svojo prisotnostjo

vedel sem da lahko ob kateremkoli času

računam nanj

nekega dne

sem se ob poskusu da bi se mu zahvalil

dvignil na noge

in iztegnil roko

a sem se

tako oslabel

z atrofičnim srcem

zgrudil na tla

tedaj je nebo

stegnilo roke k meni

me dvignilo

in poljubilo

s svojimi vedrimi ustnicami

kot da je ženska

kot da si ti.

Marko Skok - Mezopotamsky