na ulicah zevajo mrtvaki
sonce umira na kopreni oblakov
kot velik črni pajek na svoji mreži

otrok ne more kričati
njegovo srhljivo zrenje
ustavlja čas

koščeno okamenelo lice
pobožajo
zakrčeni mumificirani prsti

razmočeno plesnivo seme
se vsuje iz žepa
in čaka na milost vetra
da ga raznese

po cestah
se prehitevajo
pozlačene krste

asfalt seva toploto

med obstalimi stroji
in zevajočo pločevino
se postave topijo
kot cenene sveče
pozabljene v prtljažniku
zarjavelega avtomobila

brezno