vedno znova se je vračala in si upala verjeti
z vsako pomladjo se tako sprehodi skozi gozd
da se pomladi in poživi vse svoje korenine
potem se dvigne skozi deblo do zdrave krošnje
oko se ustavi tam kjer je stala njena zibelka
ko zre v domačo lipo uravnoteži svoj srčni ritem
v očetovih orehih si nabrusi kremplje vztrajnosti
v maminih brestih zazna sposobnost uveljavljanja
sinova cedra je svežina novih moči in pomirja
leska raste naslonjena nanjo še vedno ljubljena
potem poleti zlata ptica da razširi semena jerebike
ki bodo čez dolga leta vzklila tam kjer so bila odvržena
bosa stopi na mlado travo da v zeleni rasti vzkali življenje

Klavdija KIA Zbičajnik