Prišla bom bosonoga

čez razcvetele sadovnjake

da te ne  prebudim

ob čudnem času

ob rani uri

Nosila bom čopiče in platno

da te narišem

pod bledo mesečino

dokler spiš.

Pazila bom da se barve

ne razlijejo

v dežju mojih

nakopičenih solza

in ne bom uporabila črne

črna je za žalost

ne spominja nate

na jutri

na naju.

Vzela bom modro

za vso nežnost

ki bi ti jo rada podarila

rdečo za ljubezen

ki jo nosim v sebi

malo rumene

da te obsijem s Soncem

in veliko bele

za čistost prebujanja

ob tebi.

Ostale pa za strah

da ne spustim barv

če se napotim k tebi

da te objamem

in poljubim

da te ne prebudim

moj zaspanček.

Marko Skok - Mezopotamsky