Vsake štirinajst dni,

če bi hotela,

da se mi ne vidijo leta,

da ne vidim samo sebe

v ogledalu,

kako mi je čas stekel

in tudi meni naštel leta.

Vmes si ogledujem

sivino, dokler ne potemnim

sive poti ali posvetlim

na drugo nianso.

Pol ure potrebujem,

da sem znova v  barvi.

Morda bi zraven

lahko gledala album,

potegnila dogodke

iz misli ven,

si dala vedeti

da se lahko pomlajšam

in zaprem črno bele slike

iz moje pradavnine,

koder sem skoraj edina

še živa.

Postajam star kamen

ob katerega še vedno

trepetajo valovi,

da dosežejo

moje vrhove.

Da mi odstrižejo

narastek

in me potegnejo

znova v življenje.

Ja, jutri bom morda mlajša.

A vmes sem hotela videti

kako zgleda starost,

ker gub ne zmorem zravnati,

ne morem potolažiti solz,

razen kadar nisem sama

in nočem žalostiti.

Ne sebe

ne druge.

IŽ-lev