Kristian Koželj

Tav (ת/תּ)

תּ

Sediš za mizo. Molče zreš v staro

vazo s štrclji ovenelih sanj. Stokrat si že

rekla, da boš na njeno mesto

postavila cvetoč jasmin.

En tus ojos de luto comienza

el pais de sueño.

Ponoči bedim ob tebi. Drgetaš, ko toneš

v še en moreč spomin. Z ledeno sapo

na mojem vratu.

Na notah se nabira prah.

In barve se sušijo.

Nina Pečar

Sreda
 
Zrak je tako gost, da bi lahko ugriznila vanj.
Pomešal se je z vonjem globokih stopinj, ki
si mi jih pustil v preplitki zavesti in me duši
z neizmerljivo težo.
 
Zdramim se iz negibnega prežvekovanja
grenkih misli in poskusim z levim očesom
izostriti megleno prihodnost.
 
Nekje tiktaka ura.
 
Vsak enakomeren udarec zaluča čas za korak
bližje neskončnosti, limita mojih življenjskih
funkcij pa eksponentno strmoglavlja proti ničli.
 
To ni moj dom.
 
Ure v mojem domu ne tiktakajo. Moj dom je
tam, kjer vsako sredo ob 19.30 s cunjo za prah
zdrsim preko najinega zaprašenega odnosa
in postanem eno z ozadjem.

ת

(Poglej me.

Tu sem. Vedno bom tu.)

Nič več nima okusa po istem.

Nikoli več ti ni treba stopiti na

tanek led prelomljenih obljub.

Izgubljam tempo. Stegneš se do omarice
in prestaviš metronom na allegro.

 
 
Moj obraz je spačen v ironičen
nasmešek, ko ga prekriješ z belo rjuho.
 
 
Ob sredah je tudi neskončnost prašna.

Nina Pečar