Pozdravljena, Luni - objavila si pesem z zelo močnim sporočilom, razmišljam o prvi kitici ... zdi se mi preobložena, težko se prebijem skoznjo, ko pa začne tiktakati  ura, se ritem pesmi izjemno dobro zlije s sporočilom. Boš premislila, če bi še kaj spremenila prvi del?

Lp, Ana

Živjo!

Sem razmišljala, ampak hočem ravno to prikazat. To gostoto, preobremenjenost, nasičenost, ki pritiska tudi na bralca osebno in ga duši na enak način kot subjekt v pesmi. Bom razmislila o preureditvi besed, če je res prehudo.

Lp, Nina

Pozdravljena, moj poskus (ki nikakor ni obvezujoč zate):

Zrak je tako gost, da bi lahko ugriznila vanj. Pomešal se je
z vonjem globokih stopinj, ki si jih pustil v plitkosti mojie zavesti
in me duši z neizmerljivo težo.

Zdramim se iz negibnega prežvekovanja grenkih misli
in poskusim z levim očesom izostriti megleno prihodnost.

Nekje tiktaka ura.

 .... (od tu naprej ne bi ničesar spreminjala).

Kaj meniš? Lp, Ana

Sam skromno menim, da ima "teža" in mestoma zastajanje ritma v prvem delu pesmi popoln smisel ... da je domisljen in namenoma zeli v bralcu zbuditi obcutek tesnobe in ujetosti.

Zdi se mi prav, da Nina prisili bralca, da se pregrize skozi prvi del ... morda na trenutke mukoma. Kajti nagrada definitivno sledi.

Mene je ta tesnobnost pritegnila ... brez nje bi bila po mojem zgolj se ena v vrsti ljuvezenskih pesmi. Tako pa je (samo)svoja, izvirna in osebna.

Hm, pesem v nobenem primeru ne deluje  kot ena tistih ljubezenskih pesmi ;)

Mislim tudi, da bi se zastajanje ritma, občutek tesnobe in ujetosti veliko bolje dalo prikazati z drugimi jezikovnimi elementi kot le s kopičenjem pridevnikov (ki vemo, da povzročijo prezasičenost).

Pesem je samosvoja in izvirna zaradi naraščanja, pomenske širine in sporočilnosti.

Imaš prav,  naj se avtorica sama odloči, tu smo različni bralci, ki na pesem gledamo z različnih perspektiv - v želji, da bi pesem prignali do maksimuma ... je pa res: več bralcev, več interpretacij. Me zanima, če se oglasi še kdo.

Lp obema,

Ana

Ana, če odstranim besedi plitkost in globoke izgubim en pomemben segment prvega dela, ki jasno pove, da se vse dogaja čisto na robu zavesti, je pa zelo pomembno (zato globoke stopinje). To, da nekdo pusti stopinje v moji zavesti ne pove ničesar več. 

'Negibno' bi načeloma lahko šlo ven ampak vztrajam pri teži in gostoti, da je res mučno in lepljivo na začetku. 

Hvala vseeno za mnenje, če ne v tej pesmi, pa mogoče več pozornosti temu posvetim v bodočih. 

Lp,  Nina 

Nina, super, pesem je tvoja in ti odločaš o njej. Kot vidiš, vsak bralec vidi drugače (ali pa je vsaj reprezentant ene od skupin, ki vidi drugače ;)  Morda bi bila rešitev lahko tudi taka:

Zrak je tako gost, da bi lahko ugriznila vanj. Pomešal se je
z vonjem globokih stopinj.  Pustil si jih v plitkosti moje zavesti.

Duši me z neizmerljivo težo.

Negibna sem.

Zdramim se iz prežvekovanja grenkih misli
in z levim očesom poskusim izostriti megleno prihodnost.

...

Lepo bodi, z veseljem čakamo tvoje nove objave,

Ana

Hvala Ana, vsekakor si bom tvoj nasvet zapomnila za naprej :)

Lp, Nina